Preskoči na glavno vsebino

Nesbø

Običajno sem ljubezen do kriminalk skrbno negoval le v poletnem času. Preprosto zaradi neumnega prepričanja, da je takšno plažo potrebno brati le na plaži. Neumnost. Sčasoma, ko postaneš nekoliko starejši in odkriješ, da je čisto premalo časa za vse zanimive zadeve, ki priletijo k tebi, ti postane vseeno. In preprosto uživaš. Kriminalke spadajo v preprost užitek. Takšen, ki ga lahko konzumiram brez slabe vesti, da bom zaradi tega postal slabši človek, hkrati pa se zavedajoč, da bom tako zgodbo kot tudi vse ostalo relativno hitro pozabil. Ah, tako pač je. Vsekakor pa si Nesbø zasluži nekaj besed, ker mi je že nekajkrat polepšal večere in zgodnja jutra pred službo.

(vir slike: Wikimedia Commons, avtor: Hannibal)

Gre za izjemnega pisca suspenza, po štirih njegovih knjigah sem to vsekakor pripravljen zagovarjati. Redkokdaj mu peša ritem napetosti, ne trudi se vsega speljati v pojasnjevanje kake teorije zarote in zato ne zapade v težave vsakega, ki želi v eni knjigi rešiti probleme človeštva. Gre preprosto za izjemno napete krimiče, ki pa imajo tako dobro prepletene zgodbe, da se včasih vendar težko načudim domišljiji, ki je potrebna za spletanje. Upodobitvena moč slik, ki jih imaš v glavi, ni dovolj za dobro zgodbo. To sem tudi sam spoznal že, mislim da v četrtem razredu osnovne šole, ko tisto, kar sem želel napisati za prosti spis, ni bilo enako tistemu, kar dejansko sem napisal. A to, da potrebuješ talent pisanja, še vedno ni dovolj. Že pred leti je Stephen King povedal marsikaj koristnega v svoji On Writing, med drugim skoraj najbolj bode v oči spoznanje, da pisanje uspešnega bestsellerskega romanopisca (najbrže ne glede na žanr) nima nič opraviti z romantično podobo iskanja navdiha z beležko v roki na sprehodu. Bolj kot to, gre za trdo delo. To je tisto tretje, kar Nesbø definitivno ima. V vseh delih, ki sem jih do sedaj prebral. 


Pa o samih zgodbah ne bom besedičil, saj veste, itak so krimiči začasni užitki, ki jih ne smemo preveč propagirati... ne, v resnici je bolje, da pri teh stvareh ne veste ničesar. Sicer ima svojo spletno mesto, na katerem je kar nekaj finih informacij o njem, njegovih knjigah in ostalem; najdete pa tudi njegov kanal na Youtube.V slovenski jezik se počasi prevajajo, a dostopni so, zato le hlast po njegovih zgodbah. Ker so zares izjemne. Sam sem do Nesba prišel relativno po naključju, čeprav sem že po po prebranih kriminalkah Yrse Sigurðardóttir, Arnaldurja Indridasona in Stiega Larssona sklenil, da nekaj časa v tem žanru ostajam na severu Evrope. Skandinavci očitno ta posel opravljajo mojemu okusu primerno (za vse, ki jih zanima ta smer, dodajam link na Scandinavian Crime Fiction). V zvezi s slednjim od naštetih naj zapišem, da me mogoče celo motijo oznake, da je Nesbø naslednik Larssona. To je neumnost, kajti Larsson je berljiv, celo izjemno berljiv. Poleg tega je uspel v Lisbeth Salander razviti mogočno antijunakinjo brez primere, a to, kar je izdano pod slavno trilogijo Millenium, sam ne štejem med boljše primere kriminalk. Prvi del ja, ostala dva nikakor. Polega tega lahko ponovim odgovor, ki sem ga enkrat zapisal Opici na Goodreads, glede primerjave Nesba in Larssona: Nesbø, vsaj do sedaj tako kaže, je bolj ljubitelj klasične kriminalke in se ne trudi (besides the obvious ''evil is bad'') s kakimi politično-socialnimi zarotami; Nesbø je lažje berljiv, ker bralca ne sili k temu, da izbira, kdo je glavni junak, Larsson koleba med Lisbeth in Mikaelom; zanimivo je tudi, da te Larsson nekako prepriča, da se proti zlu ne da boriti čisto pošteno, medtem ko je Harry Hole dokaj klasičen intelektualni detektiv (ups, inšpektor) z dokaj klasičnimi klišeji (glej Mel Gibson v Lethal Weapon); zdi se mi tudi skoraj bolj močan v jeziku, Nesbo namreč. Vsaj v Snowmanu je bilo kar nekaj pasusov, ki sem si jih z veseljem podčrtal (ne vem ravno, če je to prava primerjava ali argument, ker sem bral nekaj v slovenščini, nekaj v angleščini, nič pa v originalu); predvsem me je pa pri npr. Snowmanu prijetno presenetil aranžma poglavij, kjer ob pravem trenutku posreduje pravi segment zgodbe, da ti ne zmanjka sape in te zaklene do konca (Larssonu je to včasih malo pešalo). Pa ne razumite me napak, o Larssonu sicer rad govorim dobro.

V kolikor se odločite brati Nesba, mogoče velja slediti kronološkemu nastanku njegovih zgodb. Saj ne, da se ne bi dalo brati tudi drugače, pa vendarle obstajajo nekateri detajli, ki bodo lažje razumljivi, če poznate predzgodbe. Sam sem sicer storil drugače in pričel s Snowmanom, ki je, mislim da že sedma knjiga o Harryju Holeu. In kasneje šel na začetek. Kakorkoli že, če ste med ljubitelji tega žanra, mu dajte priložnost. In če poznate koga, ki je ljubitelj tega žanra, ga pocukajte za rokav in za trenutek odigrajte prijazno vlogo prijatelja, ki priporoča čtivo. Ker se približuje poletje, bo teh vprašanj seveda vedno več.

Seveda bom tudi sam vesel kakega priporočila. Vedno se bo našel čas za dobro čtivo.

Enhanced by Zemanta

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez