Preskoči na glavno vsebino

Projekt Rosie: pomembnost nepremišljenih odločitev

Projekt Rosie (Graeme Simsion) je ena tistih knjig, ki navkljub lahkotnemu branju in trivialni zasnovi romantične komedije, pozornemu bralcu ponudijo veliko več. V marsičem tako spominja na lanskoletno branje Ob tebi, ki se je hočeš nočeš relativno hitro sprevrglo v navijanje za lep konec zgodbe. A ko zapreš knjigo, je ostalina vseeno pomenljiva. Za kaj je šlo to pot?


(vir slike: bukla.si)


Projekt Rosie je izjemno kratkočasna in prijetna zgodba z dovolj inteligence, da bo nekajdnevno zatočišče ponudila tudi nekoliko zahtevnejšemu bralcu, ki bi si želel oddiha od kake (vendarle velikokrat le navzven) resnejše literature. Gre za zgodbo izrednega profesorja genetike v srednjih letih, ki se odloči, da bo do potankosti racionaliziral svojo pot do bodoče neveste. To napravi tako, da sestavi vprašalnik, ki mu služi kot nekakšen filter, ki bo vnaprej precedil vse tiste neprimerne kandidatke, s kateri bi zgolj zapravil koristen čas. Seveda ima pri realizaciji iskanja na takšen način ogromne težave, pa ne toliko zato, ker bi ne dobil kandidatk za izpolnjevanje vprašalnikov (bil je vseeno v dobrih letih, dobro situiran, izjemno inteligenten in v dobri telesni formi, torej kot nekakšno utelešenje kakega grškega boga), temveč predvsem zato, ker je hitro odkril, da vprašalnik ni realno zastavljen. Ob naknadnih modifikacijah naleti na Rosie, ki mu življenje obrne na glavo. Predvsem zato, ker v resnici niti približno ne ustreza njegovim zahtevam, vseeno pa mu premakne življenjske cilje nekam povsem drugam. Zgodba se nato odvija predvsem v smer njunega iznajdljivega iskanja njenega očeta, skupnih dogodivščin in načinov, kako se njuni zgodbi križata. Vse z vedno bolj očitnim končnim vprašanjem, ali se bosta njuni zgodbi ob koncu uspešno prekrižali ali ne. Tega ne izdam, čeprav to niti ni najbolj zanimivo. Najbolj zanimivo v tej zgodbi je dejstvo, da ima naš profesor Aspergerjev sindrom, pri čemer je sam zares našel sebe zgolj v kontekstu simptomov in se naučil živeti z njimi. To je tisto več, ta situacija, kar tej zgodbi za vedno jemlje trivialnost. Vendarle gre še za marsikaj več.

Najprej, zgodba je zanimiva kot vpogled v življenje nekoga, ki svet dojema nekoliko drugače. Aspergerjev sindrom je tu lahko dojet kot simbol za širši dojemanje drugačnosti. Naš Don(ald) ima izjemno zanimiv način življenja, ki ga je v toku svojega morja smislov in pomenov spravil v Organiziranost. Z veliko začetnico. Če ste kdaj imeli občutek, da ste obsedeni s kontrolo nad situacijami ali da imate v svoji okolici nekoga, ki je takšen, potem boste v Donu našli osebo, ki ima vsako sekundo svojega življenja do potankosti razdelano. Poleg tega si pri prvih srečanjih z ljudmi pomaga s števili, predvsem leti in indeksom telesne mase. Vsak dan v tednu si pripravi točno določeno jed in na potovanje se odpravi s popolnoma znanstvenim pristopom nekoga, ki ne bo izgubil niti stotinke časa z nekoristnimi opravki. Ja, v resnici branje triumfira na karakterju glavnega junaka, njegovi dialogi so izjemno duhoviti in inteligentni, njegovo razmišljanje prav tako. Kot bralec ga vzljubiš in ja, priraste ti k srcu. Njegova drugačnost so trije podporni stebri zgodbe Projekt Rosie.

Ta drugačnost je, na podoben način, kot vse skupaj funkcionira v Ob tebi, tista, ki diktira posebnost njune (ljubezenske, kakšne pa) zgodbe. Rosie je deluje kot moderna Rdeča kapica (še celo lase ima rdeče). V svojih dejanjih nosi motiv uporne deklice, ki bo zavila s poti, ko bo srečala volka, čeprav ji marsikaj pred tem svari. A ona vztraja na svojem. V resnici se zdi njena vloga precej ključna, tudi ko malo skrenemo z glavne interpretacije. Če je Don tisti, ki narekuje tempo in občutek zgodbe, je zgradba romana povsem v Rosie. Avtor v njene odločitve v resnici položi odločitev o poteku in izteku zgodbe in s tem odločitev, v kakšen žanr bo knjiga padla. Tule bi postal le za hip: v resnici bi upal trditi, da bi zgodba celo bolje funkcionirala v nekem drugem žanru. Vseeno, Rosie se zdi kot karakter, ki ima vse niti v svojih rokah, čeprav ni popolnoma v ospredju. Je edina spremenljivka v zgodbi, čeprav celotno štorijo izvemo iz ust Dona. Njene odločitve so tiste, ki štejejo.

In ta štorija je v svojem temelju zelo zdrava. Ker odpira tisto neprijetno debato o tem, kaj je bolj pomembno: da nekoga v prijateljstvo ali v ljubezen zvlečemo na način, ki bo ustrezal naši želji, ali pa bo način dajanja drugega in drugačnega tisti, ki bo resnični causa sui temu, kar vse prevečkrat pravimo resnično prijateljstvo in resnična ljubezen. Kaj bomo storili, ko nas nekdo neskončno pritegne s svojo osebnostjo, vendarle pa nas nekaj na njem moti? Kako se odzvati neizrekljivi želji po nekom, če se ti zdi, da je čisto vse, kar ta nekdo stori, v totalnem nasprotju s tem, v kar si verjel do sedaj? Je prav spremeniti drugega? Je potrebno spremeniti sebe? Karkoli od tega?

Zaradi teh vprašanj, ki jih odpira, knjiga po eni strani močno prerašča osnovno žanrsko usmeritev; po drugi pa so tu zato, da ob relativno lahkotnem čtivu, ki ga bo marsikdo zmagal v dnevu ali dveh, poskrbijo za šepet vesti, ki bo sporočala, kaj je pomembno in kaj ne. To so prava vprašanja. Z Aspergerjevim sindromom in brez njega.

To je Projekt Rosie. Če bo bralec želel, bo v knjigi našel veliko več, kot je tam na prvi pogled. Od našega Dona, njegove Rosie, prijateljev, študentov in drugih vsakdanjosti, ki lahko nastopajo v romantični komediji do razmisleka o drugačnosti, prilagajanju, vlogi intelekta in impulzov ter pomembnosti nepremišljenih odločitev. V končni fazi predvsem to. Pomembnost nepremišljenih odločitev.

Mimo vsega tega pa popolnoma nedolžna in nezahtevna zabava, ki ne bo pustila na cedilu.

✭✭✭✭


Knjiga ima svoj trailer na Youtube:




O Projektu Rosie tudi na:

Textpublishing.com.au

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez