Preskoči na glavno vsebino

Klic kukavice: o psevdonimu in dobri asketski kriminalki

To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko zelo težko. In zato, povsem verjamem tudi lagodju, ki ga prinaša lažno ime. Ime, za katerim se lahko skrijem. Povsem verjamem lagodju psevdonima, ki marsikdaj, tudi v tem zadnjem primeru, ki sem ga in ga bom navajal, pomeni institut ohranjanja avtorja v njegovi avtorskosti. V tem kar je in zna pisati. Čeprav se mora za prikaz tega na neki simbolni ravni ločiti od samega sebe. kot kaže, je vredno. Poleg tega se prav lahko tudi zgodi, da se nekje kasneje ta lagodje odpravi, pa tudi ni kakšne večje katastrofe. In v končni fazi, lahko to slednje s prenovljeno sporočilnostjo prinese celo večji uspeh, kot bi ga, če bi ta psevdonim nikdar psevdonim ne postal. Avtorjevo ali avtoričino delo pa še vedno govori svojo zgodbo. In ta je lahko, ne glede na ves govor o psevdonimih, odlična. Le da brez psevdonima nemara ne bi bila tako odlična.

Gornje besede so namenjene predvsem J. K. Rowling in njeni kriminalki Klic kukavice. Izdala jo je pod moškim psevdonimom Robert Galbraith.

vir slike: mkk.si

V tem primeru se zdi psevdonim skoraj nujen. Ne le, da se je lotila pisanja nečesa drugega kot je Harry Potter, temveč tudi to, da je v tej neharrypotterskosti šla še mnogo dlje. In če je hotela, da ji v tem njenem poskusu kdorkoli verjame, se vse to zdi nujen cirkus. Toliko bolj, če je želela, da jo kdo jemlje resno. In ta razmak je v tem primeru mnogo bolj pomemben, kot se zdi na prvi pogled. Ko je pisala Harryja, je namreč želela doseči to, da ji čim več bralcev verjame, ji pritegne z njo v svet Bradavičarke in čarovniških palic; njen naslednji podvig pa je šel v smer, da jo je potrebno jemati resno. Ker sicer kriminalke ne držijo vode. In zato sem mnenja, da je bilo psevdonimiziranje še kako potrebno, vsaj v začetni fazi. Da se zagotovi osnovnim pogojem za obstoj kredibilnosti žanrskih zahtev. Kriminalke temeljijo na običajnih družbenih normah. Oziroma predvsem kršenju teh norm. Ko predpostavljeni bralec naleti na rop, krajo, umor, posilstvo, goljufijo, je seveda jasno, da ga nemudoma zanima kdo, kako in zakaj je prekršil normo? In večina čara dobre kriminalke je v tem, kako naracija, pripoved zgodbe o teh treh vprašanjih priteče skozi besede knjige. In pri tem je zelo pomembno ravnotežje informacij, osnovni izbiri sintakse in sintagme ter zelo premišljena časovnica izpusta pomembnejših informacij. Robert, oziroma Rowlingova, je po mojem mnenju vse to vzpostavila na zelo dober način.

Kot velik ljubitelj skandinavskega kriminalnega žanra sem v osnovi večji pristaš samega konteksta, ki se nabira v zgodbi okoli razreševanja omenjenih treh osnovnih vprašanj kriminalke. To pomeni, da mi je zelo pomembno, kako je reševanje vseh zapletov in gibanje tako protagonistov kot antagonistov vezano na kulturo in družbo, socialni pedigre in psihologijo posameznika. Tako so mi zelo ljuba dela Sigurðardóttirjeve, tudi Nesba. Ker na način, kot pišeta onadva, žanr ni več le zaprt v osnovna pravila, temveč se s slikanjem družbe in folklore časovnoprostorskega konteksta nujno dotakneta tudi videnja tega, kar je. Kar v resnici obstaja. Zato je po mojem mnenju v skandinavski kriminalki mnogo fantastike; v obliki ekspresije, ki pa vendarle ni lokalizirana na Skandinavijo.

Zaradi tega bi pričakoval, da mi Klic kukavice ne bo všeč.

Pa mi je. Rowlingova je šla po mojem mnenju večinoma povsem drugo pot. Klic kukavice je izjemno minimalistični krimič. Nekako spominja na zgodbe o Herculu Poirotu. Vse skupaj je osredotočeno na moč dialogov. Nobene velike akcije, nobenega skandinavskega suspenza. V resnici nihče v tej knjigi ni življenjsko ogrožen. Kar je seveda čisto nekaj drugega, kot je na delu pri kakem Nesbu. A vendarle s tem, zanimivo, zgodba ne utrpi pomanjkanja napetosti, ki jo imamo tako radi in jo tudi terjamo, ko kupimo ali si izposodimo takšno žanrsko literaturo. Klic kukavice je napisan asketsko in tu ni nobenega poudarka na času ali prostoru, kjer se trenutno zgodba odvija. Poudarek je na počasni izgradnji celotnega prepleta, ki se odvija pred očmi tako detektivu kot tudi bralcu. In tu je Rowlingova pomislila na vse: vpletla je tako različne osebe, različne karakterje, z različnimi motivi in različnimi možnostmi, da bralec v resnici do konca ne ve, kako se bo vse skupaj razpletlo. Zato konec zgodbe – prav tako kot vse tiste s Poirotom – na dober način utemelji vse za nazaj. Vse ostalo, kar se tišči skupaj k tej asketski formi detektiva, ki preiskuje dogodek in sestavlja sestavljanko, je le balast, ki je v nekaterih primerih nujen, v drugih malce manj. Tako verjamem, da je bilo potrebno v zgodbo dodati nekaj strani, ki se nanašajo zgolj na detektiva Cormorana Strikea, čeprav večinoma z reševanjem primera nimajo nič skupnega. A to je predvsem pokazatelj, da bo Rowlingova napisala vsaj še nekaj del, ki jih bo reševal Cormoran Strike, kar pa tudi ni tako slabo. Po drugi strani se zdi npr. končni fizični spopad Strikea z antagonistom (seveda ne povem, kdo je to), nekaj povsem odvečnega. Celo nekaj, kar dela škodo. Do takrat je Strike namreč ohranil poirotsko dostojanstvo, ki pritiče dobri inteligenci in je zmožna reševati zapletene primere. Šlo bi tudi brez tega. A nič ne de, zgodbi verjamem. Pa še Cormoran Strike (skupaj s karakterno odlično zamišljeno tajnico Robin) mi je mnogo bolj simpatičen kot Adler-Olsnov Carl Mørck, ki se mi zdi najbolj šibka točka serije Oddelka Q.

Klic kukavice je torej super žanrsko čtivo, ki ga bodo v roke vzeli ljubitelji kriminalk. Tisti, ki imajo radi Agatho Christie, bodo uživali tudi tu. Ta knjiga ne moralizira in se ne trudi spreminjati svet v kako teorijo globalne zarote, pa tudi ne sili bralca v sledenje mnogim protagonistom ter njihovim izletom skozi čas in prostor. Branje bo sledilo tistemu, čemur kriminalka mora: predvsem razvoju vedenja tega, kdo je to storil in kako je to storil (precej manj o tem, zakaj je to storil). V razvoju tega vedenja pa je Rowlingova očitna mojstrica. Leta pisanja so seveda naredila svoje in ja, knjiga se zelo dobro bere. Na nobeni točki se knjiga ne vleče, razgibana je v ponudbi možnosti razpleta, slednji pa na koncu zares odlično zaključi celotno zgodbo.

Klic kukavice je nekaj, kar bi priporočil vsem ljubiteljem predvsem klasične kriminalke. Pa tudi ljubiteljem prevladujoče skandinavske žanrske sekcije. Mogoče bi jo lahko pogumno dojeli tudi kot resno napoved konca natanko tej prevladi.

✭✭✭✭✩


O Klicu kukavice tudi na:

Avtoričino spletno mesto

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez