Preskoči na glavno vsebino

Več kot to: tja in nazaj

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj.

Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa, ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to.


vir slike: emka.si

In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman. Tako vsebinsko bogat, vodeč v nepredstavljive razsežnosti umnega in napisan s tako preciznim občutkom za jezik (tu gre tudi pohvala prevajalcu Andreju Hitiju Ožingerju), da zasvoji in napade z vseh topov. Takšne knjige so pričevalke zavesti prebivanja dobrega pisanja, prevajanja in izdajanja branj v svetu, ki se nemočno upogiba pod težo neumnosti in prelaganja nujne refleksije na boljše čase. Pokliče in pospremi nas s Kako daleč zmore razmišljanje o tem kaj je? Kaj sploh je gonilo vsega? Česa se je vredno oprijeti? In kaj ostane, ko gre vse neresnično stran? Kam gre to neresnično? Je tam dom? Ostane dom tu?

»Ljudi je teže rešiti, kot misliš. In pozabljaš, da so šli tja z razlogom. Sveta je konec.«

Več kot to je roman, o katerem je sila težko napisati povzetek vsebine, ne da bi uničevali bralnih užitkov. Ness namreč tukaj plast za plastjo odstira spoznanja, ki pravzaprav učinkujejo tako na glavne junake kot tudi na nas, ki beremo, praktično povsem enako. Ves čas smo nekje na isti kognitivni stopnji odnosa do tega, kar spoznavamo v prostoru, ki ga razpira pripoved. Ja, v osnovi gre za roman, ki ima v glavni vlogi najstnika Setha. Ta je spočetka neproblematičen, a sčasoma spoznamo, da sta ga v preteklosti zaznamovali dve travmi, obe nekako popolnoma neuničljivi v svojem uničevalnem procesu zaznamovanja tega, kar se mu dogaja. In kar ga privede do samomora. Da, samomora. Knjiga se v resnici prične s Sethovim samomorom. Nadvse tesnobnim popisom doživljanja smrti, konca, zaključka, bolečine, boja in niča. A o tem, kar sledi, je najbolje molčati. Ness namreč mojstrsko pritegne bralca v vrtinec dogajanja, ki za trenutek spominja celo na groteskno privlačnost tega, na kar je Alica naletela v zajčji luknji.

Pa ne le to. V knjigi boste predvsem uživali tudi vsi ljubitelji Zone somraka in Matrice. Ker boste našli kar nekaj tematskih vzporednic. Več kot to pelje v domišljijo onstranstva in prek nekaj dramaturško odlično izpeljanih potez vrne nazaj na to stran. In nazaj. Bralec se znajde v grozljivo nedoločni zmešnjavi bivanjskega konteksta, potrebnega za refleksijo tega, kje so junaki, kdaj so junaki in kdo sploh so junaki. Ness nas pelje v nepovratno vprašanje o tem, kaj sploh je to, kar je. In čeprav odgovora na to nimamo, je to vendarle le osnova. Precej bolj pomembno je vprašanje, na kaj in koga se lahko sploh opremo v nekem brezprostorju in brezčasju, ki vendarle ima nek prostor, ki ga vidimo in čas, ki teče. V branju bomo obujali spomin na osnovna vprašanja in nekatere teme, ki se ukvarjajo s temelji spoznanja, bivanja in znanja, tudi na Descartesovega deus deceptor, Platonovo alegorijo votline in razvpitih možganov v kadi. Ness v tem romanu zares razpira pomembne teme. In to brez akademske suhoparnosti.

»Zase vem, da sem resnična, in samo na to se lahko zanesem. Nečesa se moraš okleniti.« Potem ponovi: »Nečesa se moraš okleniti.« 

A tega ne stori, kar je zanimivo, izključno zato, da bi dajal pod vprašaj naša temeljna prepričanja in znanja. Vsaj zdi se, da želi vse to uporabiti zgolj kot neko osnovo, skozi katero bo izpeljal svojo linijo pripovedi. Tu se potem pod sicer težko plahto bremena, ki ga bralec prevzame s kontekstualizacijo dogajanja v čas/prostor in eksistenco ljudi, prične prava zgodba. Ta zgodba je, kot omenjeno zgoraj, predvsem zgodba o zaupanju. Nato zgodba o prijateljstvu, o žrtvovanju, o iskrenosti, dobroti in tovarištvu v boju za skupno dobro. Zgodba o tistih bilkah, ki se jih držiš, ko skoraj padeš v prepad tega, kar te doleti s spoznanjem o svetu, ki te obdaja. In zgodba o prvinski želji, da izveš resnico o tem, kar je; v luči tega, da je za spoznanja o občih resnicah potrebno rešiti mikrokozmične razprtije, ki so te do teh občih vprašanj v prvi vrsti sploh pripeljale. Toliko je to tudi zgodba o zgodovinskosti človeka. Nemara bolj to kot karkoli drugega. O junaku, ki ga definira njegovo učasovanje, pri čemer to nima nobene zveze s časom, ki ga meri še tako napredna ura; učasovanje, ki je prelivanje enih dogodkov v druge.

Ness navdušuje. Če sem dolgo časa menil, da mi v brk meče le Camusovo tezo o zgolj enem resnično resnem filozofskem problemu, samomoru, sem kasneje dojel, da gre za več kot le to. Več kot to. Gre za zelo fino knjigo, ki vam bo ponudila veliko snovi za razmislek o času, prostoru, svetu, svobodni izbiri in življenju, ki je v vse to vpeto.

In, če takoj prevrtim knjigo naprej in povežem teh nadvse prehitro prebranih nekaj-več-kot-400-strani, se mi vendarle zdi, da je osnovno sporočilo, ki ga je Ness želel sporočiti v Več kot to, izjemno pozitivno. Zgodba se za Setha, glavnega protagonista, začne na dnu, konča pa povsem drugje. Če je Seth na začetku knjige pripravljen končati svoje življenje, na koncu knjige hrepeni po želji po življenju, spoznanju in širjenju meja svojih zmožnosti. Zato knjigo vidim kot zelo pozitivno. Čeprav bi si želel brati tudi nadaljevanje pripovedi, a vendarle… dobro branje odlikuje tudi želja po tem, da se ne bi zaključilo, to je vsekakor jasno vsakemu, ki ga je že kdaj kakšno branje prikovalo na stol, kavč ali lestenec. Odvisno pač, kje radi berete.

Kjer koli že, žal vam bo, če tega ne boste prebrali.


✭✭✭✭








Obišči tudi:

Emka
Bukla
Wikipedia
Goodreads
The Guardian
Spletno mesto romana
Telegraph.co.uk

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez