Preskoči na glavno vsebino

Črnina in srebro: o tem, kako se življenje včasih lijakasto zoži

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga posebnega, pripravljen nekaj napisati. Tudi tu žal največkrat v časopisih, ob smrti.

Nekateri pa si vzamejo nekaj več prostora. Ker se jim zdi tako prav. In na koncu se tudi nam zdi prav. Napišejo knjigo. Roman. Ne nujno prijeten, a vseeno super. Nekaj etično povsem nesporno nujnega se zdi na tem, da je napisan. Takšen roman je Črnina in srebro, nam že zelo znanega avtorja, Paola Giordana.


vir slike: bukla.si

O tem, zakaj je v resnici napisal to knjigo, najbrž lahko le ugibam. V najboljšem ugibanju lahko stavim na kakšno intimno pokoro, ki si jo je Giordano zadal v občutku nekega dolga, za katerega ve le sam. Kot tudi to, ali je s knjigo dolg poravnan. O tem res težko sodim. Lahko pa ponudim razmislek, kako se knjiga bere. Kako je spletel svojo zgodbo o tej dragi osebi.

Črnina in srebro je zgodba, ki se bere tekoče, gladko, brez zastranitev, kot nekakšen blog. Kot nekaj, pri čemer si zlahka predstavljam, da je bilo napisano v enem dihu. Brez naknadnih popravkov, vstavkov, zasukov, odmikov in obratov. V tej zgodbi je vse precej premočrtno, vsekakor brez negativnih konotacij, ki bi se komu morebiti utrnile. Roman je tudi ekstremno kratek, povsem ustrezno temu občutku pisanja v-enem-dihu. Bralec bo na koncu dobil občutek, da je to besedilo preprosto privrelo iz njega, moralo je priti ven. Nekaj je pisatelja gnalo k temu, da je pričel s prvim stavkom in na koncu pritisnil piko, dasiravno ne bi bilo nič narobe, če bi še kaj dodal. A tu se ne zdi, da je šlo za pisanje v afektu, jezno, nepremišljeno, zapis toka zavesti, ob kateri si pisatelj ni dovolil prebrati stavka za seboj, ga popraviti, spremeniti, narediti bolj berljivega ali bolj povednega. Ne, nikakor. Gre za neverjetno rahločuten tekst, za katerega se zdi, da je stkan iz tako nežnega prediva, da bi ga lahko že najmanjša teorijska uzurpacija, ki bi jo bil avtor vstavil vanj, popolnoma sesula. To je povsem intimen tekst, povsem izpovedno besedilo, predvsem namenjeno njemu samemu in njegovemu dolgu. Povsem tudi romantično besedilo, v smislu idealizacije nečesa, kar se ne vrne več nazaj. Ponovna vzpostavitev mostu do nečesa, kar se zdi izgubljeno. Ponosna himna sobiti in učenje občutka tega, kako pustiti oditi in hkrati ostati tu. In nekje vmes tudi zgodba o ljubezni.

Potem ko človek leta živi z nekom in si z njim deli prostore, se mu dogaja, da vsepovsod opaža njegove sledove.

Roman je pripoved, ki je napisan v prvi osebi moža in očeta, mladega fizika, ki se bori za zaposlitev in skuša ustreči dolžnosti po tem, da preživi in pelje svojo družino na pot varnega iskanja skupne sreče. Najbrž je jasno, da ta pot ni ravno posejana z dragulji, zato smo v branju priča mnogim osebnim, popolnoma eksistencialističnim razmislekom o tem, kako v vsem tem uspeti. Je tudi pripoved o njegovi ženi Nori, s katero se v romanu bližata in razhajata. Imata sina, Emanuela, ki je za razumevanje marsičesa še premlad, a za mnoge reči mnogo bolj zrel, kot bi mu to pripisal celo avtor. A glavna oseba, okoli katere se vrti celotna zgodba Črnine in srebra je v resnici gospodinjska pomočnica, varuška, vzgojiteljica in kuharica, vse to v eni osebi. Ves čas jo imenuje gospa A. in Babette, na koncu izvemo tudi njeno celo ime, Anna. Avtor nam pripoveduje o njej, o tem kako so jo spoznali, zakaj je prišla k njihov hiši, kako je skrbela zanje, za njihov dom, kako se je iz negovalke, ki je poskrbela za Noro v času njene težke nosečnosti prelevila v varuško za njunega sina. A venomer pripoveduje v pretekliku. Gospe A. ni več. To je tudi vzrok za povsem melanholično vzdušje, ki kipi iz knjige. Tudi, če je avtor želel proti koncu napraviti preobrat v občutku, ga žal nisem zaznal. A ker to knjigo dojemam kot nekaj, kar v prvi vrsti ni napisano za nikogar drugega kot za avtorja samega, puščam nekje ob strani tudi možnost, da je on takšen preobrat našel. Gospe A. ni več. In ne bo se vrnila. Umrla je, pokončal jo je pljučni rak. In avtor nas pelje v težke trenutke njenega soočanja z boleznijo, njegovega soočanja z njeno boleznijo, soočanja njegove družine z njeno boleznijo. Omenja tudi branje Mukherjeejeve knjige Vladar vseh bolezni, o kateri smo v nekem izjemnem delu že lahko slišali. Večkrat. Odlično prikaže, kako se ob takšnih situacijah stvari v družini podrejo. Kljub vsemu pa ne zapade v nikakršno moraliziranje in venomer drži raven lepega spomina na gospo A. in na to, kar je pustila za sabo.


Paolo Giordano, vir slike: Wikipedia.org, avtorica Elena Torre, CC BY-SA 2.0

To je torej predvsem knjiga o spominih. O lepih spominih. Prerisovanje pečata, ki ga nekdo za sabo pusti odtisnjenega v življenju, ki smo ga živeli z njim ali njo ter on ali ona z nami. In memoriam gospe A. Najprej predvsem to. In če privzamemo, da je pisanje odraz potrebe po večnosti, je takšen zapis v spomin nekaj zares odličnega. A avtor še pred začetkom romana zapiše, da je navdih našel v resnični in boleči zgodbi, zato nas v branje pospremi tudi ideja sublimacje. Bolečino, ki nas je prizadela, vendarle lahko do neke mere, tako se mi zdi, spravimo v mir z našim umom tako, da o njej pišemo, razmišljamo ali kako drugače damo na plano. S to idejo se Črnina in srebro bere tudi kot avtoterapija. Giordanov obisk terapevta, ki mu pove vse tisto, kar mu leži na duši in s čimer si želi miru, pomiritve. Roman kot tak je torej lahko tudi transkripcija avtorjevega monologa, namenjenega povsem temu, da prežene bolečino. A tudi kot tak funkcionira.

Dolgo sem verjel, da je tako. Prepričan sem bil, da se bosta Norino srebro in moja črnina zlila in da bo čez čas po obeh tekla ista črnikasto srebrna tekočina...

V vsem tem branju pa je avtor svojo refleksijo popeljal še nekoliko globlje. Nekakšen vrh romana, če ga lahko tako imenujem, je v avtorjevem lastnem branju vpliva, ki ga je na njegovo dvojino z Noro imela gospa A. Tako pred boleznijo kot tudi kasneje. In povsem brez okolišenja bralca zapelje v metaforo metastaz, ki so se razrasle v njun odnos. In ga skoraj uničile. Najbrž imamo o tem, kako si predstavljamo življenje v dvoje, vsi nekoliko drugačno predstavo. Giordanova ne govori o kakem dopolnjevanju, temveč o mešanju. O dvojem, ki postane eno, v njegovem primeru oplemeniteno z tretjim, vsem, kar je doprinesla gospa A. Življenje pa, kot zapiše, se včasih lijakasto zoži. Problem njegove dvojine pa je problem večnega prepada med željami in stvarnostjo. Natanko v tem trenutku romana se skriva najbolj intimni moment, v katerem Giordano prepozna Annin rak kot okvir realnosti njegovega življenja. Kot podobo v zrcalu, v kateri po nekaj tehtnega razmisleka vendarle prepoznamo samega sebe. Kar je lahko tudi eden temeljnih kamnov, ki vežejo spomine in gesta, od katere se nekaj v pripovedovalcu za vedno premakne. Zato se mi zdi to nekakšen vrhunec njegovega pripovedovanja. Polno žalosti ali melanholije? V resnici je na tej ravni popolnoma vseeno.

Spomini, Giordanova poravnava dolga, avtoterapija ali spoznavanje resnice lastnega avtorjevega mehurčka, v katerem živi. Vse to so mogoča branja romana Paola Giordana, avtorja, ki smo ga z navdušenjem spremljali že v prejšnjem romanu Človeško telo in še bolj navdušeno v genialnem prvencu, Samotnost praštevil. Črnina in srebro je povsem drugačno delo, razlikuje se od obeh prejšnjih. Gre za povsem osebno, intimno, izpovedno, tudi ljubezensko zgodbo, prežeto z občutkom izgube in žalosti, ohranjanja spomina in lepega pogleda na življenje, ki je pustilo pečat. V resnici očitno še mnogo globljega, kot se zdi spočetka. Vredno pozornosti.


✭✭✭



Tudi na:

Emka
Mladinska knjiga
Goodreads
Dobre knjige
Za pokušino

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez