Preskoči na glavno vsebino

Vojna in vojna: literarni slasher, ki ne potrebuje sogovornika

Branje Lászla Krasznahorkaija je nedvomno težko ponovljiva izkušnja. Malo je knjig in avtorjev, ki bi omogočali tako silovito borbo v možganih sodelujočih bralcev. Borba, ki je nikakor ne želite izgubiti, saj v knjigi na nek skoraj sprevržen način uživate, čeprav v njej ni razlogov za veselje. Nič lepega ni v njej. Vsebinsko vas ne bo navdala z ničemer navdušujočim, dogajanje prav nikdar ne botruje aplavzu uma, ki bi spremljalo katarzična občutja ali veselja, ki bi ga delili z nastopajočimi. Nič manj vam ne bo prihranjeno že na ravni strukture romana, avtorjevega sloga. Tega naj bi, po Krasznahorkaijevih lastnih besedah, vodila potreba po pisavi, ki se trudi na nek način zreti v zrcalno podobo naravne govorice. Ta ne pozna pik in željno vleče svoje govorjenosti naprej in naprej, vedno znova želi povedati še več in še bolje, kot nekoliko prej. Tako tudi v Krasznohorkaijenem literarnem svetu ni pik. So le dolgi stavki. So poglavja, ki so stavki. In težko boste zajemali sapo. Tako, kot vas k nemirnemu dihanju in težki sapi sili vse, kar imenuje okrutnosti in neumnosti tega sveta. In tega se ne zdi, da bi bilo kmalu konec; tudi za Krasznahorkaija se zdi, da s svojim pisanjem na nek način sega k večnosti, neskončnosti.

Nekaj velikega je v romanu Vojna in vojna.


vir sike:emka.si

Zgodba vas v popelje v življenje Korima. Arhivista, ki živi na Madžarskem. Začnemo z nemirnim, v resnici nekoliko neprijetnem prizoru, v katerem se znajde v družbi otroške tolpe. Tolpa zato, ker je druščina teh otrok že prej zaslovela po svojih kriminalnih napadih na žrtve. Korim se tega zaveda, a ne zdi se, da bi ga to pretirano motilo. Hoja po robu med življenjem in smrtjo se zdi edini legitimni pričetek tega apokaliptičnega romana, v katerem se veliko razmišlja o tem, česar ni, kar je izginilo, bo izginilo, umirajočem brezsmislu in vlogi tega, kar je sploh tisto, k čemur je vredno iti. Ti otroci sploh niso imeli glavnega namena Korimu škodovati, a vseeno jih je ta skoraj začaral s svojo neprestano pripovedjo. Tok misli, ki je butal iz njegovih ust, je neskončen. A če se spočetka nevajenemu bralcu ta vsebinsko tesnobni občutek, prežet z obsojenostjo na propad, vdanosti v usodo, Damoklejevim mečem nad Korimovo glavo in vztrajnosti, ki jo demostrira sila njegove govorice, ki želi dlje in dlje in dlje, s katero osvetljuje temo prej omenjene melanholije in širi niti življenja skozi sicerjšnji obup ter k podobnemu sili tudi bralca, je to le simptom nečesa, kar šele prihaja. It's not a bug, it's a feature. K takšni pisariji se stežka privadimo. Najbrž se v resnici sploh nikdar ne. Mi kot Krasznahorkaijevi sogovorniki nekako nismo nekaj, na kar bi avtor računal. Ne, ta knjiga nima potrebe po sogovorniku. Korimova zgodba, pripovedovana à la Krasnohorkai, nosi v sebi veličino čudaške samotarskosti, h kateri se obrnemo, ko se nam zdi, da potrebujemo zgodbe, ki spoštujejo življenje v takšnosti njegove omejenosti, končnosti, vrženosti in vpraševalnosti.


Nebesa so žalostna.


V nadaljevanju Korim pove, kako je med delom v arhivu pri dokumentih neke nepomembne družine po naključju naletel na rokopis, ki od tega trenutka dalje zavzema osrednje mesto romana. Ta rokopis mu na nek način da elan za nadaljnje življenje in odloči se, da odpotuje v New York, ki ga razume kot središče, popek sveta, kjer bo, po nareku neimenovane notranje nuje, rokopis izročil večnosti. Ga napravil neminljivega. To bo storil tako, da ga bo prepisal in naložil na svetovni splet. In mi gremo z njim. V Veliko jabolko, kjer spoznamo tolmača, ki mu priskoči na pomoč, mu priskrbi sobico, mu pomaga pri nakupu računalnika in vsem potrebnim, nato pa Korim prične z delom. Pri tem je sistematičen in skrben, neutruden. Ob prepisovanju je stalnica večine romana le še pogovor, ki ga korim vsakodnevno vodi s partnerko tolmača, dasiravno Korim ne govori angleško, ona pa najbrž niti besedice madžarsko. Tako to ni dvogovor, a vseeno ju govorica, katere tempo narekuje zgodba iz sproti prepisovanega rokopisa, poveže v življenje, ki je prišlo v relativno globoko navezanost dveh izgubljenih duhov. To avtorjevo gesto razumem kot poklon govorici, ki s svojo nadvlado vsej instrumentalni izrabi jezika prinaša moč povezovanja svetov, ki si sicer ne bi mogli biti bolj različni. A te - kakor tudi ničesar drugega v tej knjigi - ne bi bilo brez rokopisa.


Krasznahorkai László, Koppenhága, 1990 
vir slike: commons.wikimedia.org,; Lenke Szilágyi CC BY-SA 3.0   


Naslov rokopisa je Vojna in vojna. Tako je naslov spletnega mesta, na katerem je Korim objavil rokopis, www.warandwar.com. In tja je prepisal in naložil celotni rokopis. Nato je odšel. Skozi serijo povsem kaotičnih dogodkov, tragičnih in po svoje v marsičem tudi nepresenetljivih, Korim nadaljuje svojo tragično pot do zanesljivega konca, za katerega je nekako že od začetka zgodbe odločen. A na tej poti, navkljub temu, da je nalogo, ki si jo je zadal, privedel do cilja, nekaj v njem bivalo, kar je odnesel s seboj povsem povsod, kamor je odšel. To so štirje junaki rokopisa Vojna in vojna: Kasser, Falke, Bengazza in Toot. Ti štirje se v zgodbah iz rokopisa neprestano pojavljajo v različnih obdobjih zgodovine in na različnih krajih (recimo tudi pri Hadrijanovem zidu ali na Kreti), povsod pa je vojna. Rokopis, nad katerim se Korim ne more načuditi, pripoveduje zgodbe teh štirih junakov, kot štirih jezdecev apokalipse, ki so prileteli v zgodovino, ki je ni več. Rokopis, ki je tako močan, da Korin z njim ne opravi, ko opravi z nalogo, za katero cilj si je zadal sam; kot da ima literatura neko nevidno silo, nad katero avtor nima moči. Zato je lahko Korim iz tistega stanovanja odšel povsem brez vsega, je v sebi nosil nekaj, česar ni mogel pogasiti. Tu pa se tako prične prekrivanje, ki je iz težke in tragikomične knjige naredilo čisti presežek. Prekrivanje vprašanj o upravičenosti govora o avtorju, prepisovalcu, pripovedovalcu, mitologijah, zgodovini kot zgodbi, zgodbi kot zgodovini, središču sveta, moči literature, pomenu spleta, vladavini denarja, potrebi po neskončnosti in rokopisu, ki je medtem nevidno postal roman, ki ga beremo mi sami, v ozadju pa kipeča želja Korima, ki želi napraviti zaklepaj svoji temni izkušnji nesmiselnega bivanja v tem trenutku. Fikcija, ki neprestano prehaja v to, kar je, naredi ontološko vprašanje Korimovega fiktivnega bitja povsem trivialno. Izvrstno, izjemno in nenadjebljivo. Nič čudnega, da v vsem tem prekrivanju Korim v velikih nebotičnikih New Yorka vidi le še babilonske stolpe in se čudi, da jih je opazil šele zdaj, pa tolikokrat je šel že mimo njih. Kaj je Korim storil, da se je bremena štirih, ki se mu je naparazitilo v dušo, znebil in se odpravil postaviti svoj zaklepaj, si preberite v Vojna in vojna. Da boste tudi sami udeleženi v pogovoru o rokopisu, ki ni dvogovor. Ker - ne pozabite - to ni knjiga, ki bi imela potrebo po sogovorniku. Kot je Korim potreboval le ušesa, ne pa tudi odgovorov.


…rokopisa ne more obdržati kot navaden lopov, ampak ga mora kot lopov drugačne sorte dati na znanje današnjosti, se je odločil, ki prav zdaj izgublja vse dostojanstvo, potrebno za takšne stvari, niti prihodnosti, ki bo dostojanstvo izgubila čez čas, niti preteklosti, ki je to izgubila že zdavnaj, ampak večnosti, sporočiti, da obstaja ta skrivnostna umetnina, ki jo mora, je tuhtal tedaj in se zdaj spominjal, prenesti v obliko, v zavest, ki jo ustvarjajo milijarde računalnikov, idejo za to pa je dobil med nekim gostilniškim pogovorom, ki mu je naključno prisluhnil, zavest, ki je postala po splošnem izumrtju skupnega človeškega spomina otok večnosti...

A kot rečeno, branje Krasznahorakija in njegovih apokaliptičnih blodenj v pisariji, ki ne pozna pike, je vse prej kot enostavna naloga. V Vojni in vojni je zagotov le posameznik, tu v podobi Korima. Ta je žrtev sveta brez vrednot, ki najde nekaj, za kar se je vredno boriti. Ta nekaj ga zgrabi močneje, kot je pričakoval in prav to ga žene naprej k cilju, za katerega se zdi, da ga sploh ne določa več on sam. Torej je poleg te zagotovosti na delu vsaj še zelo močna predpostavka nečesa, kar je prevzelo njegovo šibko naravo. In ta sila, rojena v branju in vzgojena v (pre)pis(ov)anju, se zdi ravno tako zagotova. Če parafraziram Palčka Smuka, tako zagotova, da bi lahko prerezal skoznjo. Ali je to neka verzija onstranstva, ki črpa iz mitologij preteklosti, zgodb in njih likov, ki so venomer tu, le opazimo jih ne, tega ne vem. Jasno pa je, da v Korimovi zgodbi zajema bistveno vlogo. In navkljub popolnemu kaosu, ki ga v glavi povzroči ta literarno intelektualni slasher, je Vojna in vojna še eno delo, ki močno izstopa iz vsega, česar sem se lotil. Vojna in vojna je roman, ki omogoča noro debato tako na ravni sloga kot tudi na ravni vsebine. Koliko takšnih poznate?

Grenak, subverziven, kafkovski, absurden, strašljiv, nekonvencionalen, melanholičen, avantgarden, obsesiven, nor, vznemirljiv…vse to so oznake, ki jih najdem, ko brskam za opisi Krasznahorkaijevih del. Posedajo ga tudi k Robertu Bolañu, Bernhardu, Foster Wallacu. On sam mesto svojim delom pripisuje v disciplinirani norosti, razkriva pa tudi, da izza njegovih junakov v knjigah govori nekdo, ki ni on. Nakaj, kar izvira iz govorjene govorice; takšne, ki ne potrebuje pike. In krog se zopet sklene. 

Preberite, zakaj so nebesa žalostna.


✭✭✭✭



László Krasznahorkai je full-time pisatelj od 1983, Vojna in vojna je bila izdana leta 1999. Prejel je kopico nagrad za svoje ustvarjanje, med njimi sta tudi nagrada Vilenice leta 2014, letos (2015) pa je prejemnik mednarodnega Man Bookerja.




Obišči tudi:

RtvSlo

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez