Preskoči na glavno vsebino

Dobra znamenja: apokalipsa za vsakdanjo rabo

Zapis je bil predhodno objavljen na spletni strani Outsiderja - revije, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ 


Čudež kot izraz hrepenenja po tistem, kar je onstran časovne premice mojega in tvojega dosega. Nekaj, kar je kategorično nedosegljivo in tisto, o čemer lahko pišemo le pesmi. O takšnem čudežu je najbrž pisal tudi Leonard Cohen v pesmi Waiting for the miracle, izdani na The Future pred skoraj natanko 23 leti. Nesmrtnost pesmi boža čutila nemara prav zaradi večnosti uporabljenega izraza za iskanje ljubezni, obsojeno na omejitve življenja pesnika tukaj in zdaj. O tem izrazu je v pogovoru z Martinom Rowsonom za Index on Censorship na spregovoril tudi Neil Gaiman, ko je dejal, da ''kjer je pošast, tam je čudež.'' In natanko zato, ker so to Gaimanove besede, torej besede avtorja, ki je doma v fantazijski literaturi, je potrebno v njih iskati odgovor na vprašanje moči, ki jo prinaša omenjeni žanr. Pošasti, troli, škrati, demoni in bogovi niso nič pošastnega, trolastega, škratastega in božjega. Z njimi razpiramo prostor upodobitve nečesa, česar omejitve fizično prisotnega ne zmorejo. Fantazijski žanr nam za prikaz resnic tega sveta ponudi roko za sprehod do meja domišljije. Tam, kjer imajo pesniki svojo tragedijo, tam imajo fantazijski pisatelji pošasti.

vir slike: ebesede.si

Neil Gaiman si tu zasluži posebno mesto. Že pred časom je v španoviji s Terryem Pratchettom, ki ga prav tako ni potrebno predstavljati, napisal knjigo, ki nesporno spada v železni kanon kultnih del fantastičnega žanra. Delo nosi naslov Dobra znamenja. Kje drugje torej iskati odgovor na silovito moč, ki jo prinašajo orodja fantazijske literature, kot tu. Vprašam in iskrico debate hkrati utapljam v morju retorične samoumevnosti, ki se je nenadoma pojavilo. Dobra znamenja je roman, ki skuša kratkočasiti in z zelo domiselnimi dovtipi bralca nemalokrat nasmejati, obenem pa se ukvarja z najbolj resno temo, ki si jo lahko zamislimo. Z apokalipso. Z armageddonom. S koncem sveta. Navkljub paradoksalni poziciji, v katero lahko zaidemo, ko skušamo skupaj misliti ta dva namena, jima je to odlično uspelo. A napak bi trdili, ko bi dejali, da je karkoli tega glavno, kar najdemo v Dobrih znamenjih. Prav gotovo. Po drugi strani se mi pa zdi natanko preiskovanje bistva Dobrih znamenj tisto, ki nam bo pomagalo na poti iskanja narave tovrstnega branja.

Prava reč, resnična milina in resnično zlo, ob katerem ti je zastalo srce, sta se nahajala v človeškem umu.

V knjigi najdemo torej zgodbo o koncu sveta. In kot se za takšno zgodbo spodobi, v njej nastopajo angeli, demoni, antikrist, čarovnice, lovci na čarovnice in štirje jezdeci apokalipse. In ja, seveda tudi običajni ljudje. Spremljamo predvsem tisto, kar se dogaja Azirephalu in Crowleyu. Prvi je angel, ki je na zemlji zato, da skuša ljudem pomagati na poti dobrega; Crowley pa naj bi počel ravno nasprotno, torej kot padli angel je odposlanec pekla, ki naj bi se predvsem trudil ljudi speljati na kriva pota. Ta dva sta na svetu že zelo dolgo in skozi knjigo spoznamo, da sta doživela že marsikaj, se spoprijateljila in se v resnici sveta kar navadila. Nekako jima je zlezel pod krila, če lahko temu tako rečemo. Azirephala spoznamo predvsem kot navdušenega bibliofila, lastnika prodajalne knjig v Sohu, ki že dolga stoletja zbira redke knjige, še posebno tiste, ki se ukvarjajo s prerokbami in koncem sveta; Crowley po drugi strani je nekoliko bolj prebrisan, navdušen skrbnik svojega stanovanja in rastlin v njem, še bolj pa kot lastnik starodobnega Bentleya, od katerega se vse do konca noče ločiti. V njuno življenje tako precej nepričakovano trešči novica o tem, da se je pognalo kolesje, ki neizogibno pelje do konca sveta. Na svet pride antikrist, ki ga morata podtakniti človeškim staršem in zanj poskrbeti, da bo ob koncu sveta prevzel svojo uničujočo vlogo. Po enajstih letih pa se zares prične. V zgodbi pomembno vlogo nosijo tudi drugi in razburljivo akcijsko dogajanje na koncu vse glavne osebe pripelje na en kraj, kjer se znajdejo tako enajstletni Adam, tako imenovani Antikrist, s svojo prijateljsko druščino, Vojna, Glad, Onesnaženje in Smrt (oziroma štirje apokaliptični jezdeci), Metatron kot božji glas, Belcebub kot princ pekla, Anathema in Newton (slednji je kot lovec na čarovnice prišel do prve, za katero je bil mnenja, da je prav to), Shadwell (tudi lovec na čarovnice) in jasno naša Azirephale in Crowley. A strah je povsem odveč. Do konca sveta ne pride, ker se je takemu dogodku uprl tisti, ki bi moral pri tem odigrati ključno vlogo, Adam. Isti Adam, ki ''je menil, da na tem svetu ni jabolka, zaradi katerega se ne bi bilo vredno znajti v težavah''.

In s to zadnjo povedjo se kaže tudi razprtje tega, kar sem višje omenjal kot glavno temo Dobrih znamenj. Knjiga svoje temeljno netivo jemlje v krščanskem izročilu, ki se zgošča okoli ene najbolj temeljnih del svetovne kulture, Biblije. In tam je konec sveta nekaj, o čemer praktično ne bi smeli dvomiti. Ker je tako zapisano. Ker naj bi onkraj našega sveta obstajale sile, ki s svojim načrtom ne bodo ničesar prepuščale naključju. In ker je svet, kakršnega poznamo, nekako postal pravšnji za svoj konec. Avtorja potrebujeta natanko orodja tega, česar ni, nemogočo literaturo, fantazijsko pisanje, za to, da vse to kar najbolj slikovito predstavita. A ta konflikt, ki nam je predočen, ko Azirephale in Crowley dojameta, da se konec sveta zares približuje, je le navidezni. Tu se konča vsaka misel na krščansko indoktrinacijo. Pravi konflikt zgodbe se skriva v tem, kakšen razmislek ponuja možnost nemožnosti, v katerega nas dejstvo totalnega uničenja vodi. V tem avtorja pravzaprav izjemno spretno prikažeta nebesna in peklenska bitja kot enake onstrance, ki ne premorejo etičnih odločitev, temveč vse usmerjajo k izpolnjevanju načrta, za katerega obstoj niti sami ne vedo. Torej jih predstavita kot enako slabe fante. Na drugi strani imamo Azirephala in Crowleya, ki sta se v toku zgodovine malodane izenačila z ljudmi, predvsem pa Adama, ki bi moral kot Satanov sin na zemlji poskrbeti za uničenje sveta, pa tega noče storiti. Adam se je odločil, da konca sveta noče. Pravi konflikt je torej v soočenju nadnaravnih bitij, ki si prizadevajo za izpolnitev zapisanega in tuzemcev, ki so se odločili, da si še vedno zaslužijo sonca jutrišnjega dne. 

In če bi si radi predstavljali prihodnost, si zamislite dečka in njegovega psa in prijatelje. In poletje, ki se nikdar ne konča.

Na ta način Pratchett in Gaiman spretno fokus zgodbe odpeljeta proč od konca sveta. Dobra znamenja bistva konca sveta ne vidijo v koncu sveta. Izogneta se tudi lepodušništvu, poanto konca sveta pa s tem, v brk smejoča vsem časovnim koordinatam, prestavljata v vsakdan. Pojasnita vlogo, ki jo do sveta, religije, etike, vojne in prijateljstva nosi onstranstvo. In, da bi lahko kaj takšnega storila, potrebujeta orodja fantazije. Ali drugače, potrebujeta pošasti, da prideta do čudeža. Skozi štiri jezdece apokalipse do nas pripeljeta vse, kar je bistveno napačnega v našem tukaj in zdaj. Apokalipsa je tule povsem za vsakdanjo rabo.

Nihče se ni zmenil zanje. Morebiti sploh niso videli ničesar. Morebiti so videli, kar jim je um zaukazal, naj vidijo, saj človeški možgani niso opremljeni za opazovanje Vojne, Gladu, Onesnaženja in Smrti, če ti nočejo biti opaženi, in so v tem postali tako dobri, da jim jih pogosto uspe prezreti tudi, ko mrgolijo vse okoli njih.

Spor med dobrim in zlim tako ni nekaj, kar bi bilo v domeni boja med nebesi in peklom. Tule priporočam tudi branje Erle F. Haraldsdόttir (Religion in Good Omens). Mitologije, ki slikovito peljejo mlade in stare k mišljenju, da je vse v prevladi peklenščkov ali angelov, zgrešijo osnovno noto etike, ki vsaj v temeljni potezi vsebujejo tudi vprašanje svobodne volje. V tem, kako Antikrist Dobrih znamenj lahko (p)ostane človek - bržkone po naključju - je mnogo komičnega. A v tem, da brez ideološke indoktrinacije nekdo zares šele lahko postane nosilec pomembnih in pravih odločitev, prav nič. Zato so Dobra znamenja toliko bolj resna, kot se zdi. Literatura tukaj izkorišča moč izrabe domišljije do samih ekstremov. Najprej, ko za osnovo vzame starodavne mite in nato, ko piše o bitjih, ki v našem vidnem polju ne obstajajo, hkrati pa ne zapusti tega istega polja in vanj s pomočjo omenjenih razpre povsem vsakdanja vprašanja. Fantazijska literatura, v temelju popolnoma outsiderska, počne natanko to. Dovoli si čisto vse in diskurze odpira s pomočjo povsem nekonvencionalnih sredstev. Pratchett in Gaiman sta le tako lahko temo, ki grozljivo zapira vsakršno načrtovanje, spremenila v prostor možnosti. Brez pošasti včasih res ne gre.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Emka
Dobre knjige
Joker
Goodreads
BBC
NY Times
Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez