Preskoči na glavno vsebino

Morfij: kdo?

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To, kako se zgodovinskost nekega imena in tega, kar ime označuje, razvija od starih Grkov pa do sodobne reprezentacije razdvojenega junaka, ki bi se zlahka imenoval tudi morfinist, je bržkone bolj ali manj le odtis v mojem spominu. A vseeno, roman Morfij je čudovit komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet.

vir slike: emka.si

Zgodba romana prikazuje okoli štirinajst dni v življenju Konstantyja Wilemana, oficirja poljske vojske, ki živi z ženo Helo in sinom v Varšavi leta 1939.
Nekaj tednov po nacistični okupaciji Poljske. Konstanty ni prijeten človek, vsaj do drugih se ne kaže tako. Ni preveč prijazen, stvari počne precej impulzivno, sicer pa zaradi alkohola in drog uživa v težavah nedorečene samolastnosti, ki mu jo omogoča. Zaradi očeta briljantno govori nemško in se zaradi njega nasploh lahko počuti tudi kot Nemec. A je na Poljskem in vedno je bil. Za Poljsko se je tudi boril. Zgodba je postavljena v čas, ko so zunanji pozivi (ta in ona zahteva po registraciji) in notranja nuja (na kateri strani zgodovine bom) takšni, da se bo Konstanty moral odločiti, kaj v resnici sploh je. A ta odločitev pravzaprav presega formo označevalca, kajti izbira pripadnosti naciji mu bo vzdržema skozi celotno knjigo služila kot orodje za dosego drugih ciljev. Gre predvsem za Konstantyja, ki iz zapora rešuje svojo prvo ljubezen Igo, sedaj ženo prijatelja zdravnika (tudi ali predvsem vir morfija); razčiščuje odnose z materjo in njeno preteklostjo; redno obiskuje Salome, rusko ljubico, s katero ga druži ljubezen do morfija in seksa in se neprikrito vedno bolj, ko knjiga hodi h koncu, navdušuje nad gverilko Dzidzio, ki ga kot sopotnica spremlja na roadtripu do Budimpešte. Odločitev za to, na kateri strani zgodovine bo in kako se za svoje grehe odkupiti vsem naštetim ter najbolje poskrbeti zase (kar pri Konstantyju ne predstavlja nujno en in isti cilj), je tisto najpomembnejše gonilo zgodbe. In okoli tega jedra krožijo peripatije, ki jih Konstanty doživlja ob vstopu v odporniško gibanje v Varšavi, ki se v resnici šele rojeva. In tu ga prepričajo, da je bolj koristen, če je Nemec; zaradi tega se vsaj na simbolni ravni sooči z očetom, prevzame njegovo identiteto in opravlja nevarne naloge, med katerimi je tudi že omenjeno potovanje v Budimpešto. A pripoved je – kljub debeli knjigi – omejena na precej kratko obdobje. Ali mu bo uspelo najti samega sebe, pokrpati odnos s tastom, z vsemi ženskami svojega življenja in se posvetiti svojemu sinu? Ali bo prišel še do kakšne stekleničke morfija? Tole bo zagotovo branje, ki se bo vtisnilo v spomin.

Danes sem se bal na drugačen način. Česa naj bi se bal takrat, da mi križ hrabrosti podelijo posmrtno? Usode ovdovele Hele in osirotelega sinka? Vsa blažena bosta hodila naokrog, mali bo rasel v toplini mrtvega očeta, ki je tako boljši, kot bi bil, tudi, če bi preživel?

Kako lahko beremo Morfij? Že po nekaj straneh vam bo jasno, da gre za nadvse nenavadno knjigo, v kateri se večino časa v resnici nahajamo v Konstantyjevi glavi. V glavah pa stvari ne potekajo zgolj linearno, ampak se asociacije nesramno vrivajo v tok misli dostikrat tudi tam, ko ne bi bilo potrebno. Če k temu pridamo dejstvo, da je Konstanty antijunak, katerega dejanj naša družbeno sprejemljiva zavest ne bo sprejemala z odprtimi rokami, potem je jasno, da je potrebno biti pripravljen na marsikaj. A vseeno Konstantyja vzljubimo, ali pa v njem najdemo nekaj, kar nam v osnovi ni tujega. Na elementarni ravni se zdi, kot da je Twardoch stavil vse na to, kako blizu nam bo Konstanty. Kot se mi zdi tudi, da mu je uspelo.

Morfij je najprej zgodovinski roman o razmerah v Varšavi na samem začetku druge svetovne vojne. Oris prostora, dogajanja, napetosti, odnosov med Židi, Nemci in Poljaki, nacionalne zavesti in predvsem zmedenosti, je odličen. Tu se roman že v samem ogrodju definira kot roman o nasprotjih. Glavni junak je v sredi teh zunanjih in notranjih sporov. Konstanty je spomenik človeški razdvojenosti, ki zaradi zgodovinskih okoliščin meji na norost. Zaradi tega ima bralec velikokrat občutek, kot da bere fantazijsko čtivo, čeprav je jasno, da ga ne. A navzlic vsemu, se zdi, da vseeno drži vajeti v svojih rokah in mej (večinoma) ne prekorači. Da bo jasno, mej njegove samolastnosti, zvestobe lastnim ciljem, kar ni nujno, da se pokriva z mejami nekega splošnega moralnega duha. Ampak ja, v prvi vrsti je to zgodovinski roman.

Meni je bilo za Budimpešto prav tako vseeno kot za vsa druga mesta, za Katovice ali Varšavo. Kako je sploh mogoče ljubiti mesta? Hiše, ulice, mostovi, kaj lahko človek tu ljubi?

Morfij bo s svojo pripovedovalsko formo najbrž tudi marsikomu povzročil kak siv las, ker stališče pripovedovalca ni ves čas enako. Tako bo bralec prisiljen ves čas preklapljati med prvoosebnim pripovedovalcem Konstantyjem in tretjeosebnim pripovedovalcem, ki se v tekstu pogosto hipno zamenjata. To še prida olja na ogenj zgoraj omenjenemu občutku norosti, a le do neke mere. Sam to vidim kot načelno razliko med pripovedovalcem, ki je morfinist in morilec, skregan s samim s seboj, ki je vse prej kot zanesljiv in objektivnim pripovedovalcem, ki dodaja nekakšen občutek varnosti. Pripovedovalec se vzdigne nad posameznika in motri vse skupaj z nekim širšim pogledom. Pogled, ki ni usmerjen le na trenutek in posamezno situacijo; pogled, ki presega tudi Konstantyja samega, tako impromptu ponudi informacijo tudi o stvareh, ki se šele bodo zgodile. In s tem prizemljuje blišč in bedo enkratnosti izkušnje Konstantyjevega doživljanja. Ta vsaj navidezna objektivizacija zgodbe jo obenem naredi majhno in v luči zgodovinskih danosti mogoče celo sprejemljivo. Način Twardochovega pisanja v izmenjavi pripovedovalca sem tudi tule dojel kot nekaj, ker me je prijetno presenetilo.

Se spomniš, kako si gledal ženske? Zdaj pa čutiš, nenadoma čutiš, da je to preveč, v tem tempu, na neprespan, prazen želodec, preveč je in nenadoma te preplavi, naglo vstaneš od mize, Dzidzia se smeje, ti pa že veš, da boš prepozen, zato se samo obrneš in bruhaš, bruhaš žareč slap vodke in kave, obrnjen stran od Dzidzie, bruhaš.

Roman pa lahko beremo tudi s povsem tretjega gledišča. Nemalo bo takšnih, ki bodo z zanimanjem spremljali neko posebno linijo razvoja zgodbe. Če uspe odmisliti primat eksistencialističnih prvin (skrb, vrženost v svet, svoboda, iskanje identitete, smrt) in slikanje zgodovinske pokrajine začetka katastrofalne svetovne vojne, je v romanu izjemno dobro predstavljena tema odnosa moškega do žensk, ki oblikujejo njegovo vrženost v svet. Konstantyja kot osebnost določa vseh pet: žena, ljubica, prva ljubezen, sodelavka in mati. Spoštovanje in ljubezen do žene; mati, ki neprestano buri njegovo domišljijo; ljubica, do katere čuti strast, poželenje, nanjo ga veže tudi morfij; prvo dekle, ki je ne pozabiš nikoli in sopotnica na pomembni odpravi, ki v svoji skrivnostnosti in nedostopnosti počasi, a vedno bolj okupira njegove refleksije. Roman Morfij je torej lahko tudi psihologija Konstantyjeve navezanosti na ženske njegovega življenja.

Branje Morfija je torej nadvse polno in bogato. Szczepan Twardoch je uspel vtkati različna nasprotja, ki so na delu pri posameznikovih odločitvah v življenju. Brali boste nor preplet trenutkov, asociacij, časovnih preskokov, v katerih se bo Konstanty neprestano preko pogledov na okolico osmišljal svojo biti-v-svetu in iskanje svoje identitete v času, ko je zgodovina pričela pisati enega svojih najtemnejših poglavij. Vrhunsko!


✭✭✭✭


Obišči tudi:


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez