Preskoči na glavno vsebino

Rdečelaska: ta in ona prekletstva

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.

Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.
V tem delu spoznamo dečka Cema, ki želi postati pisatelj in želi zaslužiti denar za svoj študij, pogreša bližino svojega očeta, ki je politični alternativec in veliko časa manjka v družini, odsoten je tudi zaradi tega, ker je v zaporu. Cem je tako v mislih prepuščen sam sebi, brez očetovske figure, ki bi mu z nasveti stala ob strani. To najde v mojstru Mahmutu, ta se nekega dne pojavi in mu ponudi priložnosti, da gre kot vajenec z njim na podeželje, v Öngören, kjer bosta kopala vodnjak na posestvu gospoda Hayrija. Mojster Mahmut je eden tistih starih mojstrov, ki koplje vodnjake še na tradicionalen način, v katerem seveda potrebuje vajenca ali dva, ki mu na površju pomagata pri obrtniških opravilih, fizično močna vajenca, ki bosta dvigala nakopano zemljo in spuščala beton, s katerim se vodnjak utrdi. A vodo je potrebno najpoprej najti. In to je tisto, kar predvidenih štirinajst dni razpotegne v nekjatedensko odisejado iskanja vode, kopanja in monotonega preživljanja časa med mojstrom in Cemom. V tem času slednji v prvem najde očeta, ki ga je pogrešal. Najde pa tudi marsikaj drugega, saj med večernimi obiski bližnjega mesta sreča starejšo žensko, ki mu je za vedno ukradla srce. Telo. Vest. Spomine. To je bila rdečelaska iz naslova. Fatalna ženska v najbolj strogem pomenu te besedne zveze. A funkcionalno je njen karakter tu le v vlogi orodja. Ona je tista, ki začara Cema, mu uredi obisk potujočega gledališča, v svet drame in tragedije, ki vedno bolj postaja središče njegovih misli in hkrati tudi poskrbi, da je Cem v trenutku, ko bi moral biti pri svojem delu najbolj zbran, popolnoma odpove. V vodnjak spusti težko vedro, ki je obteženo s tedni neučinkovitega iskanja vode in to pade naravnost nekaj deset metrov nižje na mojstra Mahmuta. Sledi tišina, sledi panika. Sledi zanikanje in sledi beg. Cem odide, ne da bi vedel, kaj se je zgodilo z mojstrom. Odide na pot dolgoletnega bega pred duhovi preteklosti. Odide tudi s spominom na rdečelasko. In odide tudi z obsesijo na dve mitološki zgodbi: Ojdipovo zgodbo o upiranju usodi, ki se je končala z očetomorom in staro perzijsko zgodbo iz Knjige kraljev o Rustemu in Suhrabu, ki se konča z grozljivo smrtjo sina, ki je umrl pod mečem svojega očeta.
Toda ali je bilo mogoče ravnati, kot da se nič ni zgodilo? V moji glavi je mojster Mahmut ves čas vihtel kramp in nadaljeval kopanje zemlje. Če je bilo to res, je to pomenilo, da živi in da policija ni začela preiskovati zločina.
Drugi del zgodbe poteka precej hitreje. Če se prvi del odvija počasi in prikazuje nekaj tednov, drugi del opisuje Cemovo življenje v neaslednjih dvajsetih letih. Opisuje, kako je Cem počasi tlačil spomin na travmo dogodka z mojstrom Mahmutom nekam daleč v globine svojega spomina. Opisuje, kako je dobil delo v lokalni knjigarni in bral knjige. Opisuje, kako se je odpovedal pisateljski nameri in se vpisal na študij goelogije. Fakulteto je izdelal brez težav. Tu spozna tudi bodočo ženo Ayşe. Z njo skozi življenje pravzaprav vedno bolj postajata zmagovalca, saj ustanovita gradbeno podjetje, ki je zelo uspešno in v dvajsetih letih se znajdeta v družbi najbogatejših Turkov, saj uspešno kupujeta zemljišča, jih pozidata in prodata naprej. A njuna zgodba je tudi grenka, saj nakljub trudu in obiskom pri najboljših zdravnikih ne moreta zanositi. Žalost ob tem kompenzirata z amatersko navdušenostjo nad Ojdipovo in Suhrabovo zgodbo, za katero je Cem navdušil tudi ženo, ki prerašča v rdečo nit njunega umskega sveta. In glede na to, da sta po Suhrabu imenovala svoje velepodjetje, gre pravzaprav za malo obsesijo. In tu je kleč njune Pandorine skrinjice, ki je zaklenjena s tem, da le Cem pravzaprav ve, da je to prav zaresna obsesija. Ženi namreč nikdar ne zaupa celotne zgodbe. Celotne tragedije, v kateri je na njegovi strani več vprašanj, ugibanj, zanikanj, kot pa rešitev in katarz. Vse to se naglo začenja približevati koncu, ko se zgodita dve reči.

Jean-Auguste-Dominique Ingres
Oedipus and the Sphinx
Prva od teh je, da se pojavi nekdo, ki trdi, da je njegov sin. Da je že nekaj časa njegov sin. Druga pa je ta, da se pojavi možnost odkupa zemljišč v Öngörenu. Torej prav tam, natanko tam, kjer je pred dvajsetimi leti kot vajenec mojstru Mahmutu pomagal pri tistem, kar se je zdelo kot neskončno iskanje vode; kjer mu je pomagal kopati vodnjak; kjer je spoznal rdečelasko in kjer je storil tisto mojstru Mahmutu. Razplet zgodbe je pravzaprav nagel. Kaj se bo v resnici zgodilu Cemu? Bo odšel tja in rešil svojo prihodnost s tem, da bo poiskal odgovore iz preteklosti? Se bo soočil z vodnjakom svoje usode? Bo, tako kot Ojdip, spoznal, da je ubil svojega očeta in da usodi v resnici nikdar ne more ubežati? Bo Cemova zgodba dobila tudi svojega Suhraba? In kaj se je zgodilo z rdečelasko? Je lahko ta še bolj fatalna kot se je že izkazalo?
Če bi imel sina, gotovo tako kot jaz ne bi stopal po očetovi poti, temveč bi živel povsem drugačno življenje. Toda vseeno bi bil moj sin! Povrhu bi morda postal pisatelj. V teh trenutkih sem začutil, da sta Ojdipova in Suhrabova zgodba v primerjavi s tem pravzaprav popolnoma nepomembni.
Rostam mourns Sohrab
Rdečelaska je v resnici ekstremno zanimiv roman, katerega slabost se zdi le izjemna nekonsistenca ritma pripovedi. V tem smislu se zdi, kot bi bral dve različni knjigi. A na vsebinski ravni funkcionira. Če ga primerjam s Tiho hišo, bi ga brez prevelikega obžalovanja označil za njegovo nadgradnjo. Kot rečeno, se Pamuk tudi v Rdečelaski zvesto drži svojega glavnega gonila, ki je opisati doživljanje Turčije kot dežele, v kateri trčijo mnoga nasprotja. Staro in mlado. Novo in staro. Tradicionalno in moderno. Vzhodno in zahodno. Evropsko in azijsko. Krščansko in muslimansko. Tako v politiki kot tudi v običajnem življenju navadnih ljudi. V Rdečelaski so vsa ta nasprotja in nasprotipostavljenosti vidne že v trku starega mojstrstva kopanja vodnjakov in iskanja vode z sodobnim gradbeništvom, ki omogoča hitrejše delo, hitrejše bogastvo, a za sabo potegne ta in ona prekletstva. Skozi Cemova večna spogledovanja z grškimi pripovedkami, še posebno s fascinacijo nad Ojdipovo zgodbo, ki jo kasneje postavlja ob bok z starimi perzijskimi zgodbami, še posebno tisto o borbi na življenjej in smrt, ki jo uprizorita Firduzijeva Rustem in Suhrab, pa je Pamuk naredil šiv s tistim, kar se dogaja v junakovi glavi. S tem, kar je v najožjem smislu pravzaprav jedro knjige. To pa je Cem. Posameznik, ki se učasuje v sredi vseh omenjenih nasprotij. Posameznik, ki prebiva v Turčiji. Nekdo, ki na vseh ravneh svojega življenja čuti, kako mu niti, ki so pripete na njegovo kožo na vse strani vlečejo ta nasprotja, a ga najbolj boli le tisto, kar bi ga tudi brez teh niti.

To je roman o junaku, ki ga je nerazrešljivo že v mladosti zaznamoval oče, ki ga ni bilo. In roman o junaku, ki mu je to nerazrešljivost podaljšal tudi sin, ki ga prav tako ni bilo. Nekaj neverjetno cikličnega je v tem Pamukovem romanu, v katerem se zdi, da je avtor napravil tudi svoj poklon starim zgodbam, kajti tudi v Rdečelaski se zdi, da prav diši po usodi. Isti usodi, ki je kraljevala tudi mnogim starim mitom in zgodbam. In s tem je vsa nasprotja, ki so hranila njegovo zgodbo, povezal v tragičnega junaka. Ki ga je iztrgal iz neke stare pripovedke in ga postavil v sodobni roman.

✭✭✭


Obišči tudi:
Sanje
Mladina
Avtorjevo spletišče
Mavi Boncuk
Oedipus Rex
Rostam and Sohrab
Goodreads

vir slik: sanje.si, wikipedia.org

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez