Preskoči na glavno vsebino

Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

vir slike: emka.si
Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini. In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini.

Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednje seveda ne v tem neposrednem smislu. Pač pa s koncem nekega lika, ki utemelji svoje početje z vehementnim rezom, s kakršnim je opravil z mnenjem o samem sebi. O tem, kaj in kako je počel stvari. Vprašanje je le, ali odgovarja sebi ali nam. Konec Theove pripovedi in konec Liščka je izjemno pomemben za razumevanje zgodbe, a še zdaleč ne le to. Marsikaj namreč počiva tudi na začetku te zgodbe. Zato lepo po vrsti.


»To je najbrž čisto prva slika, ki sem jo zares vzljubila« … 
Bodimo si povsem jasni. Lišček je izvrstno in zrelo napisano delo, ki je najbrž terjalo ogromno kondicije, da je napisano tako, kot je. Razteza se na krepkih osemsto osemdesetih straneh, kar bo verjetno kakega bralca tudi odvrnilo. A tule bojazni ni, strani letijo in pripoved ni spisana tako zgoščeno, da bi terjala bralno konstrukcijo popolne odsotnosti vseh zvočnih motilcev. Spremljamo zgodbo Thea, trinajstletnika, ki z mamo pristane v domačem New Yorku v galeriji, na ogledu čudovitih slikarij, med katerimi je tudi Lišček, najbolj priljubljeno delo njegove mame. In tam prvič zagleda tudi Pippo, dekle, ki ga s svojo pojavo v družbi starejšega moškega začara za zmeraj. Prav to dekle je krivo, da je Theo ostal živ, saj je natanko tistega dne v galeriji sledil teroristični napad, v katerem se je zgodilo marsikaj. Theo je ostal živ, Pippa tudi. A oba odrasla spremljevalca žal ne. Avtorica si res vzame veliko časa, da popiše te uvodne, tako pomembne trenutke zgodbe, tudi dialog med Theom in Pippinim očetom in kaos, ki je ob vsem tem nastal. In Thea, ki je iz ruševin vzel sliko Liščka in jo odnesel ven, ne da bi kdor koli karkoli videl.

Sledi nemir, nelagodje, zanikanje in vsesplošna norost, skozi katero avtorica pokukala v glavo vseh, ki so kaj podobnega doživeli. Theo pristane pri premožni družini sošolca Andya, kjer uživa podporo in toleranco na vseh nivojih, tako kot v šoli in povsod drugje, dasiravno z odsotnostjo vse intime in resnične empatije. Takrat se odloči tudi, da bo stopil v kontakt z restavratorjem starih antikvitet, predvsem pohištva, človekom, čigar posel si je delil skupaj z Weltyjem. Tja je prinesel prstan, ki mu ga je tistega usodnega dne v muzeju poklonil pred smrtjo. In tam je bila tudi Pippa. Tja hodi vedno pogosteje, spoznava Pippo, spoznava tudi Hobiejevo delo. Nato se stvari bridko zasučejo. Odide Pippa, ponj pa pride tudi oče, ki ju je z mamo nekaj tega zapustil, odšel na zahodno obalo in se v Las Vegasu preživljal s stavami. Oportunist do kosti, bivši alkoholik z ne povsem normalnim življenjskim slogom ni deloval kot nekaj, kar bi si Theo želel, a je z njim seveda odšel. In z njim tudi Lišček. Še najtežje se je poslovil od Hobieja.

… če nas določajo naše skrivnosti, ne pa obraz, ki ga kažemo svetu, je bila tista slika skrivnost, ki me je povzdigovala nad vsakdanjostjo in mi omogočala vedeti, kdo sem.

V Vegasu ga je čakalo novo življenje, tam spozna tudi prijatelja Borisa, povsem odštekanega priseljenca, ki je zavoljo očetove službe prepotoval in živel vsepovsod na svetu. Z Borisom odkrivata radosti adolescence, predvsem alkohola in droge. Kljub razburljivemu odnosu sta postala najboljša prijatelja. Theo je v Vegasu vztrajal do očetove poslednje slabe odločitve, v kateri je zabredel močno v dolgove, doživel prometno nesrečo in izgubil življenje. Takrat se odloči in odide nazaj na vzhodno obalo. Z avtobusom. In psom. In Liščkom. Borisa in vse ostalo je pustil tam.

V New Yorku se vseli nazaj k Hobieju, prične s šolanjem in postaja njegov partner, predvsem s preprodajo njegovega adaptiranega pohištva. Dosežejo ga zanj katastrofalne novice, da je Pippa v srečnem razmerju in po nekaj letih obišče tudi Andyjevo domovanje, kjer ga čakajo še dodatne slabe novice. Vedno bolj pa na plano prihajajo njegovi grehi. Najprej odvisnost od drog, nato goljufanje s starinami in pekoča vest glede Liščka, ki ga iščejo vse od terorističnega napada, v katerem je Theo izgubil mater in še marsikaj drugega. Napetost narašča povsod. Na Thea pritiskajo lastne goljufije, izsiljevalci, z drogo prepojeno telo, izgubljena Pippa in povsem zgrešen odnos z bodočo ženo. Tu kot strela z jasnega udari prihod Borisa, ki je postal resni igralec v ne ravno legalnem svetu. Ta ga povsem šokira z novico glede Liščka in poskrbi, da se v zgodbo pripelje tudi akcija. Zgodba se zaključi na več kot le en način. Zaključi se tako dobro kot tudi slabo.

A vsekakor boste v epilogu vsi, ki boste Liščka do tja prebrali, našli dokončno izgradnjo Theovega lika, dasiravno je v tem tudi njegov propad.

Takšna je torej pripoved v Liščku. Z mnogimi niansami in podrobnosti, ki sem jih nalašč izpustil. Glas Donne Tartt, ki jo pripoveduje, bi v resnici lahko nekatere dele vsaj malce pospešil, če ne celo izpustil. A počasna izgradnja Theove zgodbe je dovolj razburljiva, da tudi to odpustimo. Ker to je gonilna sila celotne zgodbe. Vprašaj pod moralno zgradbo lika Thea in naše strinjanje z njim. Theo, je zavoljo de facto osirotelosti, ki je je bil deležen po tragediji na začetku knjige, deležen tudi našega sočutja. A nadaljnji razvoj dogodkov kaže, da mu marsičesa ne bi mogli stlačiti pod krinko travme in neprištevnega odločanja, kamor bi recimo sodilo to, da je izmaknil neprecenljivo sliko iz muzeja. Theo je razmislil, kako jo bo skrival in tihotapil preko vse Amerike, medtem ko ob širnem in vedno rastočem znanju obdelave antikvitet niti ni poskrbel za ustrezno temperaturno in vlažno okolje, kamor bi tako stara slika sodila v hrambi. Jasno, v Liščku ni bilo nič povezanega s to sliko. Do konca ne. Tam je bila predvsem krivda do matere, ki jo je zapustil nekaj trenutkov pred eksplozijo. Tako kot je bila tudi v popolnoma zaslepljenem odnosu do Pippe, do katere je vse do konca čutil pravo malo obsesijo. K tem osebnostnim težavam je treba prišteti marsikaj, kar se je zgodilo v Vegasu. Tu je naletel na pravega pajdaša, s katerim sta v alkoholno obarvanem, z drogami in nasiljem začinjenim življenju živela vse hipce do njegovega sesutja. A Theo, se zdi, je po povratku v New York šele prišel do prave sape. Novice o Andyju in Pippi so najbrž naredile svoje, a Hobie, ki je vse do konca pravzaprav edini ohranil podobo moralne avtoritete v celotni knjigi, si tega, da mu je Theo zamolčal, kako preprodaja njegove popravljene starine kot avtentično, cenovno zasoljeno, pohištvo, je v tem trenutku pomenil višek Theovega moralnega razkroja.

In upam, da obstaja še kakšna večja resnica o tem trpljenju tukaj ali vsaj takšna, da bi jo lahko razumel -

Od tu naprej prihaja cena, ki jo je moral plačati. A ta se zdi zelo visoka in izven okvirov, ki jih je vajen. Izlet s pištolami v Evropo, hoja po robu vsega, ki pritiče le obupanim, ki nimajo ničesar več izgubiti. A tja ni šel kar tako. Ta izlet je nujen. Tu se začne pokora, Theov Mokuš. Ki traja še dolgo po tem, ko se vrne domov. Tam, v trenutku, ko se začenja novo, pa bralec ni deležen Theove katarze. V vsem tem, kar je doživel, Theo ne ponudi uvida v to, da je spoznal, kako zmotno in moralno sporno je funkcioniral. In najbrž bi tudi še. Če ne bi bilo tiste slike, ki jo je sedaj že davno nazaj vzel. Kot spomin na mamo? Kot breme, ki ga bo moral skrivati pred vsemi? Kot opomin, da se ne bi smel zagledati v Pippo? Kot predmet, ki je služil, da položi neporavnanosti z Borisom? Skrinjica preteklosti, ki jo je potrebno pozabiti? Ne glede na vse, na tej sliki ni zanj nič pozitivnega. V njej je skupek vse slabe vesti, ki ga je vedno bolj žrla in priklepala nase. In zato je tudi vrhunec zgodbe pravzaprav spoznanje, da slika, ki jo ima v tisti najeti omarici…(ne povem).

In tako dodajam še svojo lastno ljubezen k zgodovini ljudi, ki so ljubili lepe stvari in pazili nanje, jih vlačili iz ognja, jih iskali, kadar so se izgubile, jih skušali ohraniti in rešiti, medtem ko so si jih podajali dobesedno iz rok v roke, ki čudovito prepevajo iz razvalin časa naslednjim rodovom ljubečih, in še naslednjim. 

Prav na koncu, Theo, ki čisti še preostale grehe do vseh, položi še račune s samim seboj. In interpretacijo Fabritiusovega Liščka. Vse, kar se je zgodilo, ga vendarle je razbremenilo, a v teh poslednjih razmišljanjih poda optiko, skozi katero ponudi interpretacijo svojega početja. In ta se strne v tri premise. Prva je, da je sledi srcu, druga, da svoje početje lahko bere le iz vmesnega prostora med resnico in neresnico, in tretja – s to se še posebej naveže na sliko Liščka - da je življenje kratko, vanj pa se moramo potopiti ter ljubiti. To, da je prepoznal svoje življenje kot sledenje tistemu, po čemer hrepeni srce (Ne moremo sami izbrati svojih src. Sledi svojemu srcu.), ker življenje mine v hipu, res ne zveni kot prenovljeni Theo, razbremenjeni Theo. Zveni kot trdno prepričanje, da bi navkljub moralno spornemu liku, kakršen je bil, pod bremenom vsega, še posebno Liščka, to breme z veseljem nosil še enkrat. Kot tudi vse ostalo.

Lišček je vrhunski roman, ki mu gre zaupati. Donna Tartt je vanj zbrala elemente kriminalke, drame, zgodbe o odraščanju in soočanju z drogami. V njem je tudi mnogo ljubezenskega hrepenenja in pobalinstva. A tudi povsem realnih kritik tako visokih slojev družbe kot tudi propadlih družin, katerih preživetje visi na nitki nekoga, ki je zasvojen z igrami na srečo. Predvsem pa je to roman o Theu, njegovem preživetju, odraščanju in zajemanju sveta z njegovo žlico. Donna svojega junaka obsodi na dolgo pot, kjer mu tako ob odsotnosti kot tudi ob prisotnosti moralnih avtoritet ne gre ravno najlažje. A skozi vse to ga pelje odlično. Zaradi sivega polja travme iz otroštva nam briše razsojanje o liku, s katerim bi se identificirali, obenem pa ne vemo, ali bi ga v resnici imeli za prijatelja. In ta občutek pelje povsem do konca, ko mu v usta položi odpravo lastnega priznanja moralne odgovornosti, ki jo zabriše v polikromnem robu med resnico in neresnico. V takšni moralni sivini pa bralci vedno, vedno uživamo.


✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Hermionin literarni blog
Dobre knjige
Goodreads
Wikipedia
Pulitzer
The Guardian
Bojda bo film
Vanity Fair
Wahington Post

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez