Preskoči na glavno vsebino

Sibirska vzgoja: o redu stvari

Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi.


(vir slike: bukla.si)


Red, počiščen vseh vnanjih pritiklin in svoboda, ki črpa svoj konatus v spoznanju nujnosti. Zato je bilo branje Sibirske vzgoje še nekoliko bolj zanimivo. Prvenec Nikolaja Lilina smo v slovenskem prevodu dobili lansko leto. Gre za nekaj manj kot petsto strani v resnici napetega branja, ki ponuja vpogled v življenje skupnosti, predvsem drugačne od te, ki smo je običajno vajeni in ki nam v tej navajenosti daje skupno streho. Sibirska vzgoja je sila razburljivo čtivo, ki je razburljiva zaradi drugačnosti. Kar je povsem logično. Običajno so romani zanimivi predvsem zato, ker te sicer peljejo tja, kamor še nisi šel, pa vendarle ciljajo na to, da te z glavnim ali katerim od drugih junakov nekako speljejo v proces posvojitve. Junaka ali junakinjo posvojiš. In z njim potuješ, piješ kavo in odkrivaš svetove. Sibirska vzgoja s tem nima prav nič skupnega. Sibirska vzgoja ne bo ponudila oseb, s katerim bi se zlahka strinjali. Pa najsibo to zaradi morale, ki jo prinašajo, ali zaradi morale, ki jo odnašajo. Junaki Sibirske vzgoje vam ne bodo všeč. Pika. A zgodbe, ki jih pripoveduje Nikolaj Lilin, vam bodo.

Sibirska vzgoja je bila in je še, pravzaprav nekoliko kontroverzna zadeva. Razvpitost te knjige je prisotna že od samega začetka. Zaradi tega, ker je izdana kot avtobiografski roman, obenem pa se dotika tem zgodovine in politične geografije, ki naj ne bi bila čisto takšna, kot jo je prikazal avtor. In spet se znajdemo pri tem, da se cel kup pogovorov o knjigi ukvarja z vsem, razen o knjigi ne. Priznam, da je problem, če se knjigo označi kot avtobiografija (te pač svojo vrednost črpajo predvsem iz neke vrste avtentičnem pogledu na preteklost), obenem pa vsebina ne govori v skladu s paradigmo zgodovinske in drugih ved. Dovolj bo, če za uvid v to, za kaj gre, preberete recenzijo Sibirske vzgoje Irwina Welsha (bolj znanega kot avtorja Trainspottinga) s komentarji, ki jih najdete na dnu strani. Sam se skušam od tega vsekakor čim bolj ograditi, ker v resnici ne vem, kako bi lahko kdo spisal pogled na svoje otroštvo brez imaginarnega mišmaša, v katerem se dolga leta pražijo spomini. In zato ne vidim problema v tem, da je avtobiografski roman lahko prepreden z doživetji, ki so lastni le avtorju. Redkokdaj namreč berem romane zato, da bi se učil zgodovine; velikokrat pač zato, ker me zanima, kako je avtor zgodovino uspel ujeti v svoje besede. Eh, verjetno ne bi bilo tako problematično, če ne bi bila vsebina Sibirske vzgoje tako trda, neupogljiva, stroga, surova, nasilna in brezkompromisna.

V knjigi je Lilin opisal doživetja, ki so zaznamovale njegovo otroštvo in vzgojo med Urkami. Gre za družbo, ki prebiva na področju Pridnestrja, pokrajine, ki je del Moldavije. Pridnestrje si že nekaj let trudi pridobiti tudi uradno priznano neodvisnost, ki so jo razglasili že v začetku 90ih let 20. stoletja. In Urke? To so hudodelci, trdno zaprta družba ljudi, ki se preživlja s takšnimi ali drugačnimi hudodelstvi, zločini. V tem duhu seveda tudi živijo in vzgajajo svoje otroke. Osrednji del, celica njihove družbe, se vseeno ne zdi hudodelstvo kot tako. Tudi ne nasilje. Ta celica je spoštovanje rituala, po katerem živijo. Ne glede na to, kako neprijazno in nasilno se čuti njihovo preživljanje življenj, srce te družbe bije v taktu močne (sicer hudodelske) etike, brez katere bi se vse skupaj seveda sesulo. Odtod lahko v njej najdemo tudi pravičnost, ki sledi konceptu pravilne najdenosti znotraj sistema (če se ne motim, je tudi Platon pred leti šel v to smer) in izpolnjevanje svoje naloge. Vsak v družbi Urk ima točno določeno vlogo, kot sin, hči, oče, svetnik, prijatelj, čuvaj itn. Priučitev te vloge in spoštovanje svoje pozicije ter pozicije drugega v družbi je elementarnega pomena, bralni Watsoni. To je tisto, čemur Lilin reče sibirska vzgoja. Spoznanje nujnosti umestitve v verigo družbe, kjer je potrebno natančno slediti redu tega, kar te obdaja. Vse skupaj je treba dojeti v obratu: ne gre za to, da bi bila nad tabo le Družba (in Bog), temveč, da brez teh dveh tebe ni. Si zgolj takrat, ko si del rituala. Ta te določa. Nekaj strogega je v sistemu Urk. Nekaj Spinozovega. Branje Sibirske vzgoje je v tem pogledu fascinantno.

In to branje poteka hitro. Če ste vajeni bolj strukturiranih romanov, ki delujejo spočetka kot majhna potka, ki pripelje do glavne ceste in se na koncu počasi izteče nazaj v kako stransko stezo, potem bo tu res nekoliko drugače. Tu se zdi, da ta majhna potka traja dolgo in da uporablja veliko ovinkov, tudi stranpoti, s katerih se vrne nazaj, glavne ceste pa ni. In res ne. V resnici gre za skupek zgodb, avtorjevih portretov iz otroštva, kjer je sicer veliko dogajanja, a se zdi, da mu je bolj pomembno, da pojasni to in ono ozadje. Nemara vendarle izstopata zgodbi iz zapora in o iskanju posiljevalcev prijateljice. A nič ne de. Knjiga je zelo berljiva. Neprijetnosti ob neprijetnih dejanjih glavnega junaka in drugih hitro preidejo v bralne prijetnosti. Kar je včasih lahko tudi neprijetno.

A vendarle, fine knjige morajo tudi malo zmotiti.


✭✭✭✭✩



Lani je luč sveta ugledal tudi film Educazione siberiana http://www.imdb.com/title/tt1697064/ , z angleškim naslovom Deadly Code, z Johnom Malkovichem:




Pojdi tudi na:

Mladina
Bukla
Emka
Joker
National post
The Guardian 
Goodreads
RBTH
Lilin je na Twitterju 
Avtorjevo spletno mesto
O Spinozi na Stanford Encyclopedia of Philosophy

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez