Preskoči na glavno vsebino

Tirza: pogovoriti se morava o Jörgenu

Si predstavljate klasično zgodbo o sodobni družini? Ali ne toliko sodobni? Takšni, ki je polna vsakodnevnih težav, otrok z dvakrat posebnimi potrebami, pomanjkanja denarja, prezaposlenih staršev, slabih ocen v šoli, prepirov o tem, kakšne barve naj bo ograja okoli vrta, kakšne pasme psa si omisliti in kdo bo opral avto v soboto dopoldan. Ali takšni, ki je obremenjena s tem, v kateri dvorec bo odletela na kosilo, v katero šolo vpisati otroka, kako kompenzirati pomanjkanje časa za vzgojo razvajenih otrok, kateri dodatki so nujni za novo stanovanje in zakaj prejšnjo zimo niso šli smučat v Francijo. Ali pač takšni, ki si jo sami predstavljate pod pojmom sodobne družine. Takšna zgodba bi zagotovo imela kak dramatičen zaplet, nek dramaturški vrhunec in počasno vračanje v prvotno, vsaj navidezno ravnovesje, ki ga je imela na začetku. Mogoče bi se na koncu kaj spremenilo, mogoče tudi ne. V resnici sploh ni pomembno.

V nobenem primeru pa to ne bi bila zgodba, ki jo je o Hofmeesterjevih napisal Arnon Grunberg. Tirza.

vir slike: mladinska.com

Tirza je kompleksna pripoved o, jasno, sodobni družini. Ta družina sicer sestoji iz mame, očeta, starejše in mlajše hčere. A v resnici sestoji le iz očeta in mlajše hčere. Jörgena in Tirze. Mama je nekaj časa nazaj odšla. V iskanje boljših priložnosti, zamujenih priložnosti, spominov, ki ne bodo razočarali. Starejša hči je prav tako odšla, v aktu uresničenega podaljška kljubovanja očetu, ki si je vzel pravico, da v maniri nekega drugega, nesodobnega časa, lahko odloča o ljubezni in predvsem partnerju namesto nje. Čeprav se slednja vseeno vsake toliko vrača. A v resnici sta bržkone le Jörgen in Tirza.

Roman ni enostavno branje. Daleč od tega. Grunberg je kaos, ki je doma pri Hofmeesterhevih skušal prenesti tudi v način pripovedovanja zgodbe. To se skozi tretjeosebno naracijo vedno nekako drži nekoliko proč od poosebljenja pisca s tem, kar se dogaja. In vztrajanje na tej poziciji lahko dojamemo kot neko moralno držo, ki bi nam na nek način že lahko sporočala, kaj je prav in kaj ne. A seveda nam ne, ker je to mnogo premalo. Grunberg je, kot zapisano, napravil kompleksen roman, ki dolgo časa ostaja v večeru, ko ima Tirza zabavo, ki ji jo Jörgen organizira za njeno maturo. Neko zadnjo takšno zabavo. Nekakšno slovo od mladosti. Slovo od Tirze. Ta večer dodobra opiše Jörgena kot očeta in njegovo vlogo v življenju mlade Tirze. Grunberg pa v ta večer in dogodke - pred dnevi se je vrnila mama in na zabavo je dospela tudi starejša hči - vplete tudi praktično vso bistveno, kar beroči potrebujemo iz zgodovine Hofmeesterjevih. In izvemo, da Tirza odhaja v Afriko. S svojim izbrancem. Ker si želi v Afriko in svobodnega potovanja, raziskovanja, okušanja življenja, kot si ga želi marsikateri mladostnik, mogoče tudi tisti, ki živi pri vaših sosedih. Zgodbo tega potovanja beremo tudi v nadaljevanju, ko spremljamo Jörgena in Tirzo s fantom, ko se peljejo na letališče, se za nekaj dni ustavijo na domu Jörgenovih staršev in tam preživijo nekaj časa skupaj. In nato letališče, odhod in Tirza, ki se iz črne celine ne oglasi več. Ter Jörgena, ki bi v svoji absolutni ljubezni do svoje najmlajše hčere storil praktično vse, v zadnjem delu romana, ko se odpravi v Namibijo, da bi Tirzo našel. Vsekakor predlagam, da začnete obračati liste Grunbergovega romana, da boste izvedeli, ali mu jo je uspelo najti. Ta kvarnik naj gre vsekakor mimo mene.

V Tirzi boste izvedeli mnogo več. Prav neverjetna silovitost zgoščenega prikaza vsega, kar nam Gruberg servira v medklicih in opisih razmišljanja Jörgena je tista, ki narekuje ritem te knjige, ki je prejela nagradi Libris in Zlata sova. Počasi, a vztrajno lupi sloj za slojem, dokler ne pride do žolčnega jedra sodobnega človeka, ki je v svoji smeri dospel na rob eksistence in služi le še navideznim demonom, ki jih je sam ustvaril. Tirza ni knjiga o Tirzi. Tirza je knjiga o Jörgenu. O sleherniku, ki ima sleherniško zgolj nasebje. In v tem videzu se kaže predvsem kot lepa duša, ki s prstom rad kaže povsod drugam, le ogledala mu umanjka, da bi doživel prepoznavo samega sebe. Jörgen je šel že predaleč že preden ga spoznamo mi. In vprašanje je, ali je sploh kdaj koli v zgodbi obstajal trenutek, ko bi ta aha erlebnis prišel tudi zanj. Osnovna tragedija, ki spremlja branje romana, in to je pozornemu bralcu vsaj po mojem mnenju jasno relativno kmalu, je ta, da za Jörgena nikoli ne bo odrešitve, ne katarze, ne kesanja. Vsaj ne v tem, kako se bo pokazal navzven, drugim; v tistem pogledu, ki je bil njemu samemu vedno zelo pomemben. In tako bralcu pod črto ostaneta dve vprašanji, na katero bo terjal odgovora. Najprej postane pomembno to, kolikšno škodo lahko Jörgen napravi in nato, kako bo lahko to škodo prevzel nase, ko mu, lepi duši, zmanjka lutk naokoli, na katere bi lahko pokazal s prstom. Odgovora sta.

Tirza je ljubezenska zgodba. Pripeljana do ekstrema, v katerem se znajdemo globoko nekje, od koder ni poti nazaj. Tirza je delo, ki je napisano s filigransko natančnostjo in gre mnogo dlje od preprostega dajanja nauka o tem, kako se ne smemo odločati. Tirza kot roman ne moralizira. Niti enkrat. To je delo, ki je divje v svoji hladnokrvnosti izpovedovanja podrobnosti nekega življenja, ki se je nekoč postavilo v vlogo ljubečega očeta in v njej obstalo nekoliko predolgo. A to ni prepovedana ljubezen. To je ljubezen, ki obstaja. To ni ljubezen, ki bi v maniri francoskega psihoanalitika zavoljo nečesa v tebi tebe pohabila. To je ljubezen, ki bi takšne pohabe ne dovolila in je ne dovoli. Kot ljubezenska zgodba, ki ima dramsko strukturo, ima tudi čudovit vrhunec, v katerem Grunbergov antijunak za hip tudi doživi svoj aha erlebnis, a je na nek način že prepozno. Tirza je roman o nekem padcu.

Ta nihilizem, ki se vije kot izvirni greh zgodbe, naj vseeno ne odvrne od branja. Pripoved prime bralca za goltanec zaradi mnogih privlačnosti. V njej ni momenta, ki ga ne bi kupili in se počutili opeharjene. V zgodbi ni nič neverjetnega. Če vendarle že, jo skušamo postaviti pod dežnik opravičljivosti. In tako vse do konca, ko na plano pride tisto, česar zaradi verjetnosti, ki jo prepoznamo v prebranem, ne zmoremo opravičiti več. Nikoli več.

Kljub vsemu ali prav zaradi vsega tega me je Grunberg prepričal v to, da je onkraj ljubezni vendarle nekaj je. In to nam preprečuje, da ne izginemo v nič.


✭✭✭✭


Po knjigi je posnet tudi film.




Obišči tudi:


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez