Preskoči na glavno vsebino

Laurus: romanje

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogled mnogo raje usmeril Tarkovskijevi mojstrovini Andrei Rublev. Prikaz Rusije 15. stoletja, religioznosti v porah vsakdanjega življenja in vpogleda v posameznikovo pot, ki preko mnogih cest in dogodkov peljejo tega istega posameznika nazaj domov k samemu sebi. Najbrž gre za enega najboljših filmov, kar jih bodo kdaj posneli. In danes, pol stoletja po tem, ko je bil Andrei Rublev narejen, zapiram zadnje strani romana Jevgenija Vodolazkina in prvo, na kar sem pomislil, je bil prav ta film.


vir slike: emka.si

Takoj zatem mir, spokojnost, iskanje, ljubezen, navezanost, potovanje, predanost, bogaboječnost, strahospoštovanje, čudeži, narava in čas. Vse to je Vodolazkin v Laurusu hote ali nehote uspel mojstrsko preplesti, oplemenititi s pripovedjo, ki nemalokrat poseže po preprosti govorici onkraj knjižnega jezika in zgodbo nekajkrat zasuče tudi v daljno prihodnost. Rezultat je nekaj sto strani trajajoča izjemna hagiografska pripoved o Laurusu. Zdravilcu, ki je v rosno mladih letih izgubil starše, nekaj let kasneje deda, nato pa - kar je vsaj na prvi pogled postalo motor njegovi etiki - še Ustino, dekle, s katerim je pričakoval otroka, a je ob porodu skupaj z otrokom umrla. In Laurus je šel na dolgo potovanje, na katerem je Laurus šele postal. Čisto na koncu.

Tvoja pot je težka, saj se zgodba tvoje ljubezni šele dobro začenja. Zdaj, Arsenij, bo vse odvisno od moči tvoje ljubezni. In seveda od moči tvoje molitve.

Laurus je najprej Arsenij. Majhen deček, ki je moral proč od svojih staršev, v skrb in vzgojo ga vzame stari oče Kristofor. Ta se je skromno preživljal kot zdravilec, ki je ogromno vedel o zeliščih, naravi in človekovem telesu. K njemu so prihajali ljudje z različnimi težavami in on jih je, če se je le dalo, tudi rešil. In vsega tega, kar je vedel, je naučil tudi mladega Arsenija. Tako je ob Kristoforjevi smrti Arsenij postal dedič tako Kristoforjeve kajže kot tudi njegovih bolnikov. In on jih zdravi, ravno tako uspešno, kot Kristofor. In med ljudmi, ki jo potrkali na njegova vrata, je tudi Ustina. Arsenij v njenih očeh prepozna odsev večnosti, ki ji želi pripadati le z njo. In ona z njim. A usoda Arseniju takšnega razpleta ne nameni. Povsem katastrofalen izid bitke z neznanjem in neizkušenostjo pri vodenju poroda je imelo vsaj dva ostanka: prvi je bil ta, da je Arsenij ostal sam in drugi, da se je odločil, da bo odrešitev za krivdo šel iskat v brezpogojno naklonjenost nesmrtnemu bistvu Ustine, ki zanj ne bo nikdar umrlo, zemeljsko pokoro pa bo oddelal v vlogi, ki jo pravzaprav edino zna - zdravilca. In odide. Se ustavi tu in tam, poskrbi za vse, za katere lahko. Vodolazkin izvrstno pričara temačno obdobje, ko je v Rusiji kosila kuga, ki je pobila ogromno ljudi. Vest o Arsenijevih zdravilnih veščinah se širi, nanj se obrnejo tudi plemiči. A pretirane zahvale se brani, kot se brani tudi življenja s komerkoli, ki bi ogrožal askezo, vse prepotrebno, da ne izgubi misli na Ustino. Nato se zgodi tudi zločin. In Arsenij postane Ustin. Molčeči Ustin, ki je odkril, da za sporazumevanje z zunanjim svetom ne potrebuje besed, še posebno ne izgovorjenih. Svoje sporoča drugače. In odide v Pskov. Tam je Ustin božji norček, ki prav tantadrujevsko druščino najde med drugimi božjimi norčki. A njegov sloves še vedno nekako raste. Vsekakor se zdi, da ima mnogo več zaveznikov kot sovražnikov. Tukaj nekje v zgodbo prileti Ambrogio. Človek z darom ali prekletstvom jasnovidca in človek, za katerega se zdi, da je bil v celotni knjigi edini pravi Arsenijev prijatelj. Z njim odide na dolgo odisejado v Jeruzalem, k božjemu grobu. Vsak od njiju odide z drugačnim ciljem v glavi in Arsenijev je še vedno povezan z Ustino in mrtvorojenim sinom. Na poti pa Arsenij ostane brez Ambrogia in v pskovski okoliš se vrne drugačen. Od tam pa ga pot nadalje pelje le še v bližino doma, kjer v samostanu svetega Kirila v Belozersku postane tudi formalno menih, sprva prevzame ime Ambrozij in nato, v čisto zadnjem obdobju, ko v nekem absolutnem smislu od sebe odvrne vse navezanosti onkraj usmerjenosti v duhovno čistost, ko prejme veliko shimo, tudi Laurus. Zgodba nato dokaj naglo potuje h koncu, pred katerim imamo še enkrat možnost uzreti veličino hagiografskih razsežnosti, ki jo je Vodolazkin gradil skozi celotno pripoved. Laurus ni bil le dober človek, on je bil inkarnirano Dobro.

In potrebujem čas, če že ne za naju oba, pa vsaj zanjo. Ambrogio, zelo se bojim, da se čas lahko konča. Midva pa na to nisva pripravljena - ne jaz ne ona.
Nihče ni pripravljen na to, je tiho rekel Ambrogio
.

Najbrž o romanu Laurus ne boste našli zapisa, ki bi o njem ne imel dobrih besed. Seveda je treba privzeti popolnoma drugačno strukturo, kot smo je vajeni v marsikaterem sodobnem delu. Roman ima počasen tempo, avtor si jemlje potreben čas; prav tako roman nima klasične dramske zasnove, saj vse, kar počnemo, je to, da spremljamo Arsenija na njegovi poti. In v žaru želje po nečem, kar bi v romanu povzročilo suspenz, kjer bi hlastno obračali papir, bomo kot bralci nujno propadli (in od tod tudi malce zamere primerjavam k popolnoma drugačni Ecotovi Roži). Tu tega ni. A je vsega drugega dovolj. Branje Laurusa je opazovanje nekega prostora, ki ga Vodolazkin popisuje tako, kot bi nekoč tam živel. Način, kako uspe z jezikom (tule gre velika pohvala tudi prevajalki Lijani Dejak, seveda pa tudi Neži Zajc za izvrstno spremno besedo) in izborom prizorov skozi nekakšen minimalizem pričarati ozračje izpred pol tisočletja, je naravnost neverjeten. S to knjigo boste odpotovali daleč proč, v popolnoma drug svet. In čeprav se boste takoj v naslednji vrnili nazaj, bo Laurus ostal z vami. V svoji posebnosti se zdi povsem izven konkurence. Tudi če ga opišemo kot roman o ljubezni, je ljubezen, ki preveva Laurusa, nekaj povsem drugega, kot smo vajeni. Formula ljubezni kot hrepenenja se tu radikalizira v ljubezen kot dolg. Dolg, ki ne zapade.

Moje življenje so preživeli štirje ljudje, ki si niso podobni, ki imajo različna telesa in različna imena. Kaj je lahko skupnega med mano in svetlolasim fantičkom iz Rukine Slobodke? Spomin? Toda dlje kot živim, bolj se mi moji spomini zdijo izmišljije. Vse manj jim verjamem, in zato me ne zmorejo povezati s tistimi, ki so bili v različnih časih jaz. Življenje spominja na mozaik in razpada na dele.

A navkljub avtorjevi slikoviti predstavi Rusije 15. stoletja, tule prikimavam besedam s predstavitve ob izidu romana, da gre v prvi vrsti za roman o času. Času posameznika, njegovemu učasovanju in tistemu, kar ga v vsakem obdobju življenja opredeljuje. Iskanje in najdenje, izgubljanje in ponovno vstajenje, porazi in zmage. Vse v nekem mirnem sozvočju s tem, kar posameznika obdaja, v Laurusovem smislu tudi v zmožnosti preseganja nekih dvojnosti med nebeškim in zemeljskim, med tem, kar je božje in kar človekovo. Prvo - torej postopno učasovanje posameznika - je prikazano skozi različna imena, od Arsenija, prek Ustina in Ambrozija do Laurusa. Različno ime za istega posameznika, a druga življenja. Drugo - preseganje dvojnosti božjega in človekovega pa vidimo v Arsenijevi zdravilni moči, kjer se v resnici izmenjaje godi manifestacija človekovega poznavanja narave in božjega izvajanja čudežev, ki z naravo nimajo ničesar skupnega več. In skozi optiko te dvojnosti nato beremo o miru, spokojnosti, predanosti, navezanosti in spoštovanju. O romanju k brezčasju.

Laurusa je potrebno brati. Ker je knjiga, po kateri boste imeli občutek, da vam ima povedati več kot ste zmožni dojeti.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez