Preskoči na glavno vsebino

720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

vir slike: manicnipoet.net
Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikakor ne deluje banalno. 720 utripov srca je zelo uspešen Tomčev poizkus v žanru.


Kot rečeno, v knjigi ni ničesar odvečnega. Glavni junak je kriminalist Rok, ki je s partnerjem Borisom na sledi večje kriminalne združbe, ki tudi v Sloveniji preprodaja droge. Očitno gre za večjo in dolgotrajno nalogo, ki ne bo opravljena zgolj v eni raciji ali celo malo večji akciji. Prav tako je jasno, da se kriminalisti gibljejo v začaranem krogu, saj je združba zgrajena po zelo težko izsledljivih postajah in vsi kriminalci, ki bi lahko dobrim fantom pomagali k večji in uspešnejši akciji, so žal zelo premeteno nevedni glede vseh ostalih. Informacij, s katerimi bi dobili dovolj dokazov za odločilno akcijo, je premalo ali pa so bili pridobljene na napačen način. V tej zasnovi na kratko spoznamo Roka, uspešnega kriminalista, ki živi v izjemno harmoničnem odnosu s Kajo, uslužbenko Ministrstva za kulturo, s katero se nasploh v vsem odlično dopolnjujeta. Zdi se, da je Tomc naslikal malodane idealen in razumevajoč partnerski odnos, ki temelji na sprejemanju in razumevanju. In to stori mimogrede, preko vseh dogodkov, ki bodo Roku pošteno zagrenili življenje.

Slišala sem že odfukane stvari, ampak tole daleč prekaša vse od njih.
Vem.

Zelo hitro se zgodi prva prelomnica knjige, saj Rok nekega dne dobi povsem šokantno novico o tem, da je njegov dolgoletni prijatelj in partner pristal v bolnišnici. Boris je doživel brutalen napad in komaj ubežal smrti, žal njegova žena ni imela enake sreče. Rok je seveda pretresen in šokiran. K temu je levji delež dodal tudi zaplet, ki ga je doživel doma. Na njegovem prenosniku se je namreč pojavil dokument, ki ga ni napisal on sam, niti ne Kaja. In to je dnevniški zapis, za katerega se zdi, da je avtor prav Rok sam, ampak iz prihodnosti. Zapis je bil narejen natanko en dan naprej v prihodnosti. Jutri za danes. Zmeda je seveda popolna. In krivda, ker v zapisu ni prepoznal nevarnosti, ki je prežala na Borisa, je Roka zelo močno zaznamovala. Zapletom kljub vsemu nikakor ni videti konca, kajti poleg prijatelja, ki leži v bolnišnici in neverjetnim zapisom, ki se iz prihodnosti dogajajo na njegovem prenosniku, se pridruži še neprijetno presenečenje, ki ga čaka na policijski postaji. Stvari se pričenjajo odvijati zelo hitro, Rok se vedno manj prepušča zgolj racionalnemu odločanju in instinkt naredi svoje. Vse, kar se mu zgodi, pričenja vplivati na njegove odločitve in stori tudi stvari, ki nemara nasprotujejo pričakovanemu. A vseeno, razplet je tako ali drugače izjemno zanimiv. 720 utripov srca poteka hitro in logika razmišljanja avtorja je dovolj posvojljiva, da Roku zlezemo v glavo in se postavimo tudi v njegovo kožo. In ni enostavno. Tok dogodkov se zdi vedno bolj izven sfere, ki bi jo lahko kdorkoli obvladoval. In v tem duhu mine tudi bralčevo srečanje s to napeto pripovedjo. Skorajda, bi rekel, prehitro.

Človek je iz čudeža narave postal njena anomalija. Narava pa je zelo dobra v vračanju ravnovesja.  

Vsekakor bi bilo zanimivo, če bi bila 720 utripov srca daljša. Predvsem zato, ker bi s širšo eksplikacijo nekaterih odtenkov zgodbe pospešil določene občutke branja. In s tem mislim na tisti prvi element, ki to knjigo odmika od osnovnega žanra, ki mu želi pripadati. Kriminalne zgodbe, ki smo jih vajeni, v mojih očeh pogosto delujejo kot seštevek nekaterih pomembnih in nujnih poudarkov. Eden od teh se mi zdi jasna, razločna in – kakorkoli temna pač – slikovita predstava zla. Ta je tista, ki poskrbi za to, da se zgodi slabo in poveča stopnjo bralčevega nelagodja ob branju, hkrati pa pomembno stopnjuje željo, da glavni junak reši situacijo, zgodbo in še kaj. Pri 720 utripov srca mi je v oči padlo prav to, da se avtor ni kaj prida ukvarjal z zlikovci. V resnici skozi pripoved zelo malo odidemo na temno stran. Ne spoznamo njihovega razmišljanja in načrtov, ki jih kujejo. A niti za glavnega junaka niti za nas to ne stori prehude škode, saj želja po končni prevladi dobrega nad zlim ni nič manjša. Le prestavi se. Skozi projekcijo groze, ki jo Rok čuti ob Borisovi nesreči in krivdi zaradi nemoči ukrepanja se bralec zlahka postavi v njegovo vlogo in to povsem izvirno nadomesti vse strani, ki bi jih zasedala zločinska pripoved. Ta element, ki umanjka, se zdi, da klasični kriminalni roman precej prestavlja v območje psihologije in razmisleka o razsodnosti človeka v kritičnih situacijah. In to je tisto prvo, kar naredi 720 utripov srca nekoliko drugačnega.

Še štirinajst minut.

S tem pa je neločljivo povezan tudi drugi element, o katerem sem pisal na začetku. Avtor se je v pripovedi povsem smelo poigral tudi s časom. Z dnevniškimi zapisi, ki jih je junak bral na svojem lastnem prenosniku in z besedami, ki bi jih pripisal le sebi iz prihodnosti, je vnesel nadrealistične prvine, ki bi le na prvi pogled delovale prepoceni. Sčasoma bralec ugotovi, da je s tem osnovne junakove razsojevalne dileme popeljal v povsem nove dimenzije. In ne glede na to, kako je avtor to novonastalo situacijo izkoristil za povsem esejski zapis o vzporednih svetovih, ki v žanru ni nič običajnega, je s to malodane murakamijevsko gesto vede ali nevede segel onkraj pričakovanega. Všečno, priznam. Še posebej zato, ker me kot bralca ni posul s kako razrešitvijo, ki bi ne pila vode.

Jaka Tomc je v svoji najnovejši knjigi torej na zanimiv in nekoliko neobičajen način vstopil v kriminalni žanrski roman. V njem je v slovensko okolje postavil dobrega junaka nasproti dobro organizirani kriminalni združbi, a glavni boj je smelo prestavil v intimno sfero junaka samega, ko je njegova službena dolžnost prerasla v osebni boj za svoje najdražje, v izbiranje pravih odločitev in soočanje z njihovimi posledicami. K temu pa je pristavil nekaj toliko bolj zanimivih posegov, ki vse skupaj še dodatno začinijo. Nekaj pogumnega je v tem pisanju.


✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez