Preskoči na glavno vsebino

Jezero: vstopi Taras Birsa

vir slike: goga.si
Kot se dobro spomnim branja skandinavskih kriminalk, sem užival v čisto vsem: zoprni in temačni preiskovalci, še bolj temačno vzdušje, venomer prisotni hlad in razgledi po norveških in švedskih pokrajinah, za katere se je zdelo, da nanje nikdar ne posije sonce. Nato so tu tudi zares neprijetni zlikovci, ob katerih ti poleg odpora in želje po tem, da jih končno nekdo že ustavi, ponujajo tudi premislek o naravi zla na sebi. Le ena stvar, to se dobro spomnim, mi je šla vedno na živce: nekoliko težje sem bral o krajih in imenih, ki so mi jezikovno zelo oddaljena. In tule se končni iztek mojega branja Golobovega Jezera pridružuje mnogim bralcem, ki pritrjujejo njegovi moči. Jezero ima čisto vse, kar mora imeti sodobni kriminalni roman. Najbrž pa sem užival toliko bolj zaradi tega, ker je še zgoraj omenjeno neugodje izginilo. Pa seveda ne le zaradi tega.

Tadej Golob je spisal prvovrstno in kvalitetno žanrsko čtivo. V njej bralca popelje na iskanje odgovorov na vprašanja o identitetah žrtve, morilca in motivu, dodano pa je tudi dovolj
raziskanega vpogleda v delo forenzikov, patologov, kriminalistov, tu je tudi nekaj politike, predvsem pa življenje glavnega protagonista, višjega inšpektorja Tarasa Birse.
Zakaj potem nisi vesel tega primera? Na žensko truplo brez glave človek niti v tem poklicu ne naleti vsak dan. Mogoče nikoli.

Pričnemo na koncu leta. Na silvestrovanju, ki ga Taras s svojo ženo, pediatrinjo Alenko, preživlja z njenimi kolegi in prijatelji zdravniki v Ukancu. Kraju, ki je svoje ime dobil po koncu sveta. Potem, ko se odločita, da bosta vendarle, kljub slabemu vremenu, nemogočemu sneženju, skušala priti nazaj do Ljubljane, na poti naletita na policijsko vozilo, v katerem sedi prestrašeno dekle. Prestrašena je zaradi tega, ker je malo poprej odkrila truplo v reki, ki je pritekla iz Bohinjskega jezera. In to truplo je brez glave. Taras kot izkušen kriminalist ni mogel iti mimo in tako je hitro postal del zgodbe, ki se je je nato še nekaj časa otepal. A ta je svojega junaka dobila in Taras je po praznovanju, ki ga je nato vendarle preživel v Bohinju, v Ljubljani dobil primer umora dekleta, ki ga ni nihče poznal. In ja, zares, kako poiskati morilca, če ne veš, kdo je žrtev.

Tarasova ekipa sestoji še iz dveh kolegov, Brajca in Osterca, ter povsem nove sodelavke, mlade Tine. Po začetnem obveznem odporu se ekipa seveda spozna in počasi tudi privadi na skupno delo. Odpravijo se na sled v Bohinj, V Ribčev laz, v Ukanc, na Jesenice. Počasi razpletajo vse tisto, kar se v teh koncih v tem letnem času malega pravzaprav dogodi. A v resnici se stvar vedno bolj zapleta, saj se pojavita sledi tako preteklega družinskega dogodka kot tudi ne povsem nedolžno srečanje, ki ga v času umora tam opravijo dekan Biotehniške fakultete, direktor večje farmacevtske korporacije in nekaj študentov, ki so bili na sledi velikemu odkritju mogočnega antibiotika. Pri raziskovanju teh sledi v pripoved na pravem mestu udari še en umor in še ena sled, ki jo je treba raziskati. A navkljub povsem delnemu uspehu, tu nekje pride najnižja točka romana, v kateri se zdi, da so naši junaki povsem brez ideje, kako priti odgovorom do dna. Kaj je pravzaprav v ozadju brutalnega umora in ja, še vedno, komu pripada tisto žensko truplo brez glave. Napade tudi javnost, ki ni navdušena ob nikakršnem napredku, napadejo tudi novinarji, ki se grdo lotijo Tarasa osebno.

Mogoče sem gledala preveč teh nadaljevank. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak vsekakor ne navadnega norca.

A razplet vendarle ni tako daleč. Zanj je v resnici skoraj najbolj zaslužen bradati bohinjski hlapec, ki je zablodelo prepričan, da so v Bohinjskem jezeru somi in jih tudi, povsem neuspešno seveda, tudi lovi. V enem od teh poizkusov, sredi noči pravzaprav in na sredi jezera, na svoj trnek ne ujeme ribe, pač pa še eno truplo. To truplo je pokazalo smer, v katero mora Taras in njegova kompanija začeti gledati. Ta smer pa bo presenetljiva za marsikoga, povsem korektno tudi bralcem, ki tega zagotovo ne bodo pričakovali. Taras bo svoje delo zaključil tam, kjer nihče tega ne bo pričakoval. Še enkrat znova smo dobili junaka, katerega osebna intuicija in pravzaprav tudi vse, kar poteka mimo njegovega službenega življenja, v končni fazi pripomore k rešitvi uganke. Odličen zaključek in dobro zasnovana zgodba. Slastno branje za vsakogar, ki prisega na krimiče. Med tistimi, ki se za te še niso navdušili, se bo v prihodnosti, rad verjamem, našel tudi takšen, ki ga je Golob s svojim Jezerom prepričal, da se je lotil še česa drugega v žanru.

Tako, kot se mi je zapisalo na začetku: Jezero ima pravzaprav vse, kar morajo imeti dobre kriminalke. Gre za zelo kompleksno pripoved, v kateri je bralcu v obraz vržen gnusen zločin, ki si zasluži kazen. V knjigi se pokaže, da je družba sestavljena tako, da se ob zadosti iskanja v še tako preprostem okolju najdejo grehi. In pripovedovalec se igra z bralčevo presojo, ko ga z nizanjem teh zapletov v resnici prevprašuje, kateri od teh spornih dogodkov je dovolj zrel, da se iz njega lahko rodi zločin. Zato Golobu v resnici uspe držati bralca v suspenzu, ki vendarle ni premočan, da bi knjiga svoje navdušence iskala le tu, kot je to uspelo recimo V najtemnejšem kotu, ali Snežaku. Golob se namesto za neprestano stopnjevanje, pri katerem bi zgrizli vse nohte, svojo pripoved odloči raje poglobiti na osebni nivo glavnih protagonistov. Pri tem odmeri manj prostora bivšemu alkoholiku in gurmanu Brajcu ter tehničnemu navdušencu, rahlo introvertiranemu Ostercu. Precej več prostora nameni ravnokar prispeli Tini. Ta je v svojem neizkušenem antipodu odigrala komplementarno vlogo Tarasu in zatorej tudi pri rešitvi uganke, a hkrati tudi vlogo vseh nas, ki se v resnici prvič soočamo s takšnimi primeri. Njeno zgražanje nad primeri, nad zločini in znanje o kriminalističnem delu, ki izvira le iz serij CSI in Nesbovih knjig, je pozicija, s katere v to zgodbo spadamo vsi mi. Največ pa izvemo, kakopak, o Tarasu.

Dobra stran kopičenja trupel je ta, da se z njimi množijo tudi podatki.

Golobu je povsem uspel razvoj karakterja, ki označi višjega inšpektorja kot rahlo samotarskega in razmišljajočega, z izkušnjami in modrostjo bogatega borca proti zlu. Za razliko od mnogih podobnih protagonistov Taras nima neurejenega življenja in prav tako tudi ne polomljenega ljubezenskega življenja. Edino, kar ga na neizpolnjen način spremlja, je življenjska sprememba, ki jo je moral sprejeti, ko sta na svet prišli njegovi hčeri. Taras je pred tem užival v alpinizmu, hodil je v Himalajo in tega sedaj ni več. Manko, ki je iz tega zrasel, fizično lahko nadomešča z rednimi športnimi aktivnostmi, psihično pa tega nikdar ni uspel kompenzirati. In iz tega slednjega Golob črpa končno utemeljitev za sporno dejanje, ki ga je uprizoril tisto noč v tistem hotelu v Bohinju. Ne glede na to, ali mu je v tem utemeljevanju uspelo, bo – v to sem prepričan – ta del romana in ta del razvoja karakterjev tisti, na katerem se bodo pogosto lomila kopja mnenja o Jezeru. Sam v tem ne bom prestrog. Srečal je fascinacijo nad malodane mitološkim likom vzornika in kompenzacijo izgubljenega občutka iz preteklosti. In to srečanje se v resnici ni moglo končati drugače. Kar bi bilo bolj predvidljivo, bi bilo to, da vse skupaj odloži na eno od naslednjih knjig. Potem bi nemara tudi strožji bralci to lažje prebavili.

Jezero je izjemno dobro napisana kriminalka, ki v svojem nihanju med temačnim ruralnim področjem hladnega zimskega okoliša Bohinjskega jezera in njihovih prebivalcev ter urbanim življenjem protagonistov pravo kontrastiranje pripovedi umešča med reševanjem temačnega zločina, o katerem nam do vsega konca razplet ni znan in osebno zgodbo Tarasa Birse. Mojstrsko nihanje in umeščanje različnih elementov v žanrsko branje, ki ga – v slogu nekaterih najboljših piscev in pisk – tudi ustrezno poglobi. Tole pa, upam, pelje k rojstvu serije zgodb. Z veseljem se jih lotim.

Taras si skozi knjigo ponavlja besede, če veš kaj iskati, boš to tudi našel. Pri dobrih knjigah, med katere brez kančka dvoma sodi tudi Jezero, ni treba iskati česa posebnega. To, kar jih dela dobre, preprosto najdeš.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez