Preskoči na glavno vsebino

Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

vir slike: emka.si
Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki. Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb, ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori, zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje.

Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki peljejo v razgradnjo intimnih odnosov med ljudmi in preučujejo smiselnost in absurdnost odnosov, ki nas definirajo. Te zgodbe s svojo strukturo in kratko, a udarno zamislijo bralca vabijo na pot, v kateri mu nikakor ne bo dolgčas. Ti Moderni klasiki so izjemno kratki in bodo dobro deli vsakomur, ki bi želel na kratko oditi v svet kratkih zgodb, pa še ni čisto prepričan. Od bralca terja manj kot kak Monterroso, je manj šokanten kot Temni paradiž, tudi ne kot Drag šov, vsekakor pa ga pelje na pot v prostranosti človekovih intimnih odnosov.

Ugajajo mi vis nameni, izrečeni ali skrivni, ki jih družno ne uresničujeva. Prav to imam najraje v najinem sožitju. Čudesa, odprta nekje drugje. Stvari, ki jih ne narediva.

Stvari, ki jih ne narediva, v prevodu Marjete Drobnič prinaša 30 zgodb, ki so razdeljene na pet sklopov. Zadnji sklop je v metafikcijskem oziru sklop seznamov pravil, v katerih Andrés Neuman zapoveduje okvire pisanja kratkih zgodb. To so Zgodbarjevi dodekalogi. Začne pa se na začetku, seveda. Prvi sklop je istoimenski naslovu, torej Stvari, ki jih ne narediva. Najprej v zgodbi Sreča beremo izjemno kratko zgodbo o Marcosu, ki je želel biti Cristóbal, a v resnici pripoveduje o absolutni ljubezni; sledi Črta v mivki, ki v čisto drugačnem kontekstu govori o nečem podobnem. Neuman skozi te zgodbe zelo zelo natančno, skoraj matematično odmerja besede in situacije, v katere polaga svoje protagonoste, zato so učinki njegovih pripovedi lahko zelo močni. Tako tudi v naslednji, Kako plavati z njo, v kateri je v ospredju fantovska želja po nedosegljivi Anabeli. Ali nedosegljivosti odnosa, v katerega sta drug mimo drugega živel Elisa in Elías. Zadnja v tem sklopu, Stvari, ki jih ne narediva, je antologijska in bi popolno sodila čisto na začetek zbirke, čeprav v njej Neuman posega v biblično litanijsko strukturo, v kateri se ljubeznivo spogleduje s poezijo.

Dobro vem, da me žena obožuje. In obožuje me tako zelo, tako zelo, da ubožica spi z njim, z moškim, kakršen hočem biti.

Drugi sklop nosi naslov Sorodniki in tujci in že prva, Rojstvo, je eden vrhuncev zbirke. V njej se avtor v popolnosti prepusti toku zavesti, ki podoživlja rojstvo otroka in sle v ljubezenskem aktu hkrati in takole, brez milosti do bralca surovo in brez predaha izlije neskončnost na papir. Sledi Mati zadaj, ki ne govori toliko o materi in Bosonog, ki ne govori toliko o očetu. Juan, José je igriva, a v resnici hudo resna dialektika dveh pripovedovalcev, ki sta udeležena v psihoterapevtski seansi in v kateri smo največji siromaki tisti tretji, neudeleženi, opazovalci in bralci.

In seveda gre naprej. Sklop Zadnja minuta, ki je objeta tudi v zgodbi Kad, opisuje dedove poslednje trenutke, takoj nato v Ustreljencu s popolnoma drugimi sredstvi popiše sprevrženost sočloveka, ki stori uboj brez uboja. Pomemben mimohod nato stori Nasmejani samomorilec, ki ga zlahka beremo kot uverturo v naslednjo, Zunaj ni bilo ptičjega petja, kjer se Neuman ponovno vrne v moč dialoga med pacientom in psihiatrinjo. Povsem nezamisljivi so odtenki napetosti, ki se bleščijo skozi dialog nekoga, ki je pripravljen na samomor in nekoga na drugi strani žice, ki mu mora to preprečiti. Moralne zapore so nepomembne, odnosi med ljudmi so nemara prav takrat sumljivo pristni. Na koncu je marsikaj sumljivo pristno. Tako tudi Cigareta deluje kot podaljšek Ustreljenca, in tako kot smo sedaj že vajeni, povsem brezkompromisno popiše zadnje minute življenja Roja in njegovega neskončnega užitka poslednje cigarete. Slastnega tobaka, ki pa je povsem isti kot zmeraj, kot mu odgovori Artigas, njegov eksekutor.

Posveti se humorju, mi je predlagal prijatelj, ko sem mu zaupal svojo tragedijo. Ampak meni ni do šale, razen mojega samomora, ne zdijo prav nič smešne.

Dokaz nedolžnosti je ponovno poizkus ujetja temin odnosov med ljudmi, v istoimenski zgodbi policistov in vzornega državljana, ki je nemočen v rešitvi iz kaotične spirale, v katero ga je posrkala želja po legitimizaciji oblasti, v kateri oblast sporoča, da od subjekta interpelacije ne želi podložnosti. Da je v tem odnosu oblast edino pomembna. In moč. Izvrstna in slikovita pripoved. Nadaljuje v paranoično Hotel gospoda predsednika, v kateri gre Neuman tudi v raziskovanje strahov, tesnobe in kompenzacije. In v Oblačilih, ki je zgodba o drugosti, ki ni drugačna zaradi drugačnosti temveč zaradi sebe. Ter o zavisti do te zmožnosti drugačnosti. Zelo študiozno in analitično se je lotil snobovske družbe v Po Eleni. Pogumno, egoistično, drzno in zanimivo, opazovanje z udeležbo, bi lahko zapisal, ki pa se izteče v prijeten konec.

"Poezija je nepreklicno neprevedljiva," si zapiše v beležko, "a pesem bo prej ali slej zmeraj prevedljiva."
Potem lenobno odpre roman in začne misliti na nekaj drugega.

Po zadnjem prozaičnem sklopu, Konec in začetek besedja (v katerem malo vseeno spomne na Monterrosa), pa sledijo Zgodbarjevi dodekalogi. Ti so nekaj povsem drugega kot vse doslej, saj gre za premislek o tem, kaj in kako opredeljuje kratko zgodbo. Avtor jih imenuje drobna opažanja, ki vznikajo v procesu pisanja. Pobalinsko se izogibajo številu deset, a ti štirje dvanajsterčki ponudijo prav tisto, kar nočejo biti: uporabna pravila za pisanje zgodb. Tu Neuman piše o tem, da kratka zgodba ne sme podleči pretiranemu razvitju dogajanja; pogled pripovedovalca, ki je lahko v resnici glavni lik in njegov glas, ki ga kaže občasno tudi preslišati. Zapoveduje ganljivost zgodbe; brez podrobnosti se tudi glavna tema sesuje, in da dobri zapleti le redkokdaj tratijo čas z zapletanjem. Te zapovedi, drobna opažanja, si v poučljivem tonu sledijo vse do tistega, da si nekatere kratke zgodbe zaslužijo konec s podpičjem. Ta pa že utira pot odlični spremni besedi prevajalke Marjete Drobnič.

Vsaka zgodba, ki se konča pravočasno, se spet začne drugače.

Zanimivo je, da prav ta struktura zbirke kratkih zgodb, ki gredo od ljubezni prek družine, smrti in družbe k besedi in introspektivnem metaliterarnem premisleku o svojem delu povzroči velik premislek. Andrés Neuman ponuja svežino ukvarjanja z vsakdanjimi vsebinami, na katere pa ponuja svoj pogled. Njegove zgodbe nimajo posebej določene dolžine, a vseeno bralec dobi občutek, da je vse podvrženo metriki in natančnosti. In, kot nas je sam naučil v svojih dodekalogih, da se je potrebno igrati s pogledom opazovalca, ki kot pripovedovalec v svoje zgodbe ne vstopa nedolžen, ampak kot njihov kontitutiven element. V svojih zgodbah se Neuman loteva protislovij in situacij, s katerimi se je sicer nevarno, a pobalinsko poigral. Po prebranem se zdi, da je nekaj otroškega v njegovem pisanju, a vseeno si ne morem kaj, da ne bi v vsem dobival občutkov premišljenega boja. Zato nemalokrat izzove presenečenje, smeh, presunljivost in zamišljenost na obrazih vseh tistih, ki se podajo v njegove zgodbe. Mogoče bi bil na mestu predlog, da se velja najprej spustiti v njegove dodekaloge, ki so, dasiravno je avtor to želel ali ne, izvrsten uvod v kratko prozo. Jaz pa jih bom malo nesel tudi v nadaljevanje branja Dahlovih zgodb.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Goodreads
World literature today
Rochester
Full Stop 

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez